20.05.2008
Objavljeno v miks ob 18:07 avtor: lola blue
Po štirih letih učenja nemščine in izbiri tega jezika za maturitetni predmet se ti baje splača opraviti nek izpit, ki ti kasneje pri iskanju službe dokazuje, da znaš nemško. Imenuje se Zertifikat Deutsch, na našem nivoju pa lahko izbiraš med tremi težavnostnimi stopnjami. Izbrala sem srednjo, saj je tudi moje znanje ena srednja žalost. Pisanje in slovnica še gresta, ko pa pride do spontanega sporazumevanja, se mi pozna pomanjkanje izkušenj.
Posledično me je bilo ustnega dela izpita še najbolj strah. V komisiji je bilo sicer povsem prijetno dekle, kot Gesprechpartner pa…obup.
Tema je bila šport, ona je zagovarjala stališče proti, jaz pa za; pogovor pa je potekal nekako takole:
-Šport je zdrav in v prostem času precej koristen, ker v službi in šoli samo sedimo.
-Oh, pa jaz ne maram švicat.
-Nič hudega, obstajajo take vrste športa, ki niso tako naporne, kot sprehajanje po gozdu in podobno.
-Saj se sprehajam po trgovinah.
-Pa to ne razgiba celega telesa, samo utrudi te. Poskusite skupinske športe, boste še kakšnega prijatelja spoznali.
-Saj sedim v lokalu in koga spoznam.
-Potem pa vsaj zaradi otrok. Pridobite nekaj zdravih navad vsaj zaradi njih.
-Ja saj otrok tudi ne maram.
Ja potem pa nič! Sem ji že mislila povedati, da je potem pač slaba ali vsaj čudna oseba in da se ne mislim več z njo pogovarjat, pa nisem upala. Pa še dojela sem, da je le izpolnila svojo vlogo, ampak s tako temeljitim argumentiranjem se v nemščini pač ne znam spopasti. Vse, kar mi je preostalo, je bilo to, da sem se začela smejat in utihnila. Upam, da mi tega, skupaj z vso napačno uporabo pridevniške sklanjatve, sklanjanja in spreganja, ne bo preveč zamerila.
Permalink
6.05.2008
Objavljeno v miks ob 13:10 avtor: lola blue
Če v maturitetni esej vključiš citat enega blogerja….a se to šteje za kršenje avtorskih pravic? 
Pravijo, da je leto hitro naokoli in da matura pride, kot bi mignil, pa jim ne verjameš. Ampak je res; kar naenkrat so bile tu prvomajske počitnice, pa prost ponedeljek za pripravo, potem se je pa začelo. Maturitetni esej in meni v veliko veselje naslov na temo Fizikov pa v malo manjše veselje Cankarjev Kralj na Betajnovi. Naslov je bil še kar simpatičen, še bolj simpatični sta bili nadzorni profesorici, naša razredničarka in pripravnica za nemščino, ki sploh slovensko ne zna; znali pa sta narediti sproščeno vzdušje.
Nekako se mi je zdelo, da bi bilo dobro vključiti kakšen citat, zato sem v zaključku napisala eno Molierovo misel, zraven pa je tako lepo pasal en stavek iz (bivše) Fetalijeve predstavitve, da se nisem mogla upreti. Znašla pa sem se pred dilemo, ali je bolje, da pripišem vir in tvegam, da se ocenjevalec niti približno ne zaveda blogerske skupnosti, ki ga obdaja in mi to šteje v slabo; ali pustim tako, kot je. Misel, brez avtorja. Tudi to se zdi nekako sporno, ampak tako je ostalo. Iskreno upam, da Fetalij ne zameri.
Zdaj čakamo na rezultate, potem bomo pa videli, kako profesorska elita gleda na “blogerska globokoumja”.
Permalink
18.04.2008
Objavljeno v miks ob 16:29 avtor: lola blue
Dejstva, da je Sex on the beach njegov najljubši koktejl, da zjutraj rad malo dlje spi ter da je neprestano oblečen v črno, ima pa tudi rdečo in zeleno majico, so bila včeraj ključnega pomena, da smo se včeraj že v avtu na poti v Ljubljano vse Maksimove oboževalke lahko spravile v pravo razpoloženje za večerni koncert. Poslušanja njegovega starejšega cd-ja sicer ne gre zanemariti, a to na nas ni moglo pripraviti na sam dogodek, saj naj bi Maksim na njem predstavil svoj novi CD Pure. Ta, ki se mi pravkar vrti v ozadju.
To, da se obnašamo letom primerno (ali pa tudi ne) in kamorkoli gremo, s seboj prinašamo svojo norčavost, sicer štejem za dobro; a z mojimi tremi sopotnicami smo že na Celovški pozabile prav na vso ‘kulturnost’ in stoječ pred semaforjem z očitnim navdušenjem opazovale črno limuzino na desni. Med razmišljanjem, ali bi na listek napisale telefonsko in jo pokazale čednemu vozniku, se je odprlo zadnje okno. Razlog je bila po vsej verjetnosti naša pretirana navdušenost, ki sta jo spremljala glasen smeh in kazanje s prstom (nauk dneva: če ti ne vidiš njih, ni nujno, da tudi oni tebe ne). “Krono ima!” je bila naša prva opazka, zato smo zaključile, da nas je najverjetneje opazovala kakšna kraljica, vse skupaj pa je še bolj presunljivo, saj je kasneje še enkrat odprla okno, nam pomahala in nas slikala.
Popolna osramočenost gor ali dol, to ni bil razlog, zaradi katerega smo po samo dveh tednih spet utrudile svoje nožice z maturantskimi čevlji, zato smo prav hitro odhitele do dvorane Grand hotela Union, ki je bila kljub zgodnjemu prihodu že napol polna. Verjetno ste navajeni, da vse prehvalim po dolgem in po čez, a tokrat moram omeniti eno precej očitno napako, kljub temu da pljuvam po svoji bodoči karieri. Ljudje so bili večinoma v večernih oblekah, sam prostor izgleda precej slavnostno, pred vhodom pa sta stala dva fanta, oblečena v nekakšne modre kostume in propagirala neko kremo. Vsak je dobil en vzorček in lahko si predstavljate, da ženska v dolgi črni obleki ne izgleda preveč fajn, ko po dvorani prenaša nek zastonj vzorček.
Vse hudo je oproščeno, publika je bila priložnosti primerno zanimivo oblečena, kameram smo se z velikimi težavami sicer spretno izogibali, te pa so tako ali tako lovile tiste malo bolj znane. Drago Kos in ena novinarka, za katero ne vem niti, ali je s PopTV-ja ali nacionalke, pa sta edina, ki ju je moje sokolje oko prepoznalo.
Da končno preidem k bistvu, Maksim, črnolaso utelešenje hrvaškega temperamenta, je ob prihodu na oder z dvignjeno glavo in zamišljenim pogledom sicer izgledal le kot človek (pre)velikega ega, a je v uri in pol preigravanja tako novih kot tudi že slišanih skladb dokazal, da lahko napolni dvorano, pa ne le dobesedno. Napolni jo s svojimi čustvi in doživeto interpretacijo. Delo svojih prstov je dopolnil s tako dramatično raznolikimi izrazi na obrazu, da sem šele ob opazovanju dojela, kaj pravzaprav slišim. Glasba očitno šele ob živi interpretaciji dobi pravi pomen.
Priznam, da sem nagnjena k pretiravanju, a na koncu skoraj moram dodati pripombo o stvari, ki me je popolnoma spravila ob živce. Vsem ljudem s piskajočimi nosovi namreč sporočam, da so na klavirskem koncertu strašno moteči. Sicer povsem prijetno dekle na moji levi je na vsaki dve sekundi, na vsake tri akorde, ali kakorkoli se na koncertu že meri čas, prav piskajoče izdihnilo. Ni mi jasno, ali se tega zaveda ali ne, ampak le moji izjemni možnosti zadrževanja se lahko zahvali, da sem ji namenila le nekaj grdih pogledov in je nisem glasno nadrla in ji v glavo zabrisala robčka. Pač, moteče je; če sem prišla poslušat Maksima, bi rada poslušala to, ne pa visoke tone njenega dihanja.
Ampak piskanje je pozabljeno, Maksim je fenomenalen in tak mi bo ostal v spominu. Vse do naslednjega koncerta, kjer se vsekakor spet vidimo.
Permalink
8.04.2008
Objavljeno v miks ob 14:36 avtor: lola blue
Uraden zaključek srednje šole, nepozabno doživetje za nekatere in prav hitro pozabljen dogodek za nesrečneže, ki so noč preživeli objemajoč straniščno školjko ali za prvim drevesom. Konec koncev so to najbolj pogoste oznake maturantskih plesov, v mojem primeru pa bi lahko dodala samo še super, fajn, skorajda popolno.
Maturantski ples je v celoti gledano ena zadnjih skupnih zabav, na katero se vsaj zadnje dni, če že ne mesece, eni bolj in drugi manj navdušeno pripravljamo. Vse te oblekice, frizure in make-up so bili v bistvu stvar, ki sem se je najbolj veselila, ker nisem upala pričakovati, da bo sam ples res tako uspel. Tako sem komaj čakala nedeljo, ko me bodo malo skravžljali, naredili tako dolgo pričakovani smokey eyes, pa seveda obleka. Ki sicer niti slučajno ni moj stil, ampak sem se je ravno zato tako veselila. Nekaj drugačnega, na kar v normalnih okoliščinah niti pomislila ne bi. S sestro sva razmišljali, kako bi moj celoten izgled komentirala Irena in prišli do zaključka, da bi se ji obleka verjetno zdela preveč shiny, ampak make-upa pa ne bi mogla preveč skritizirati.
Vseh vtisov je daleč preveč, da bi lahko vse stlačila v dolžino, ki jo še presenete, zato sledi le par tistih, ki izstopajo in so obenem primerni za javnost. Voditelj Janko Petrovec je bil v nasprotju s pričakovanji povsem znosen, sploh mi je bil všeč, ker je bil razen nujnega večinoma tiho in nas prepustil plesu. Nino Kozlevčar je bil eden izmed razlogov, da smo tako dolgo vztrajale na plesišču, med odmorom pa sem se skoraj zaletela vanj pred straniščem in presenečeno ugotovila, da je manjši od mene, a v živo še bolj prisrčen, kot po televiziji. Če ne bi bila tako šokirana, bi se odzvala prigovarjanju sošolke in ga pocukala za rokav, tako pa je le oddirjal mimo. Violeta Tomič pa bi morala korenito spremeniti svojo točko, ker s starimi forami v stilu Manj se učiš, več znaš, niti slučajno ni več zabavna.
Plesni nastopi niso bili pretirano pretresljivi, celoten vtis pa so izboljšale nekatere profesorice, ki so pri svojih govorih pokazale nekaj izvirnosti. Tista, ki je v stilu s svojim razredom zarepala, si zasluži javno pohvalo, naša se je po plesišču kar zapeljala s kolesom, ki smo ji ga podarili in pri tem ne smemo pozabiti, da je bila v večerni obleki in visokih petah! “In naj bo sila z vami!” je bil pa zaključek ene izmed profesoric, ki je sprožil smeh presenetljivo majhnega števila gledalcev. Sicer niti slučajno nisem oboževalka Vojne zvezd, ampak take izreke pa skoraj štejem k splošni izobrazbi. Predstavitve razredov so se mi zdele nadpovprečno dobre, najboljša pa je seveda bila naša, ki je, sploh glede na to, da je bila narejena v zadnjih dveh dnevih, izpadla fenomenalno. V skladu z dejanskim dogajanjem se je filmček zaključil z dramatičnim pretepom in našimi obrazi, polnimi podpludb.
Še ena izmed najnujnejših omembe vrednih stvari - obleke. Presenetljivo niso prevladovale črne, tiste pa, ki so bile, so bile po pričakovanju še najbolj elegantne. Največ je bilo vijoličnih in zelenih, česar pa vsaj jaz nisem pričakovala. Potem je tu še par grozljivo izstopajočih frizur in je to to.
Tipično slovensko se je cela dvorana pognala v boj, ko so pripeljali hrano, ki je bila sicer takega boja vredna, a še vseeno izpade smešno, ko vidiš tako prerivajočo se množico. Konec koncev pa za ceno, ki smo jo plačali, mora tudi hrana biti izvrsta in glede na količino, se mi je zdela super. Tudi tortice si zaslužijo pohvalo.
Četvorka ob polnoči je hitro minila, ostali plesi so bolj ostali v spominu, najbolj prijetno pa je bilo, ko smo zaključili s polko, sirtakijem, fokstrotom in valčkom ter se končno znebili slavnostnega imidža in se preobuli v superge. Uf, res odleže, sploh po tem, ko se najprej zgroziš nad črnim prstom z mislijo, da krvaviš od bolečin, pa ugotoviš, da so samo čevlji šli ob barvo. Končali smo brez poškodb in padcev.
After party je bil fenomenalen. Če se že pri izbiri obleke ne, se pa vsaj tu splača biti taka suhica, kot sem. Finančno seveda. Z varnostniki, ki dekletom ne pregledujejo torbic in fanti, ki ti v roke kar potiskajo kozarce, se skozi noč povsem enostavno pride brez večjega opustošenja denarnice. Ogromno je bilo plesa in smeha, večino debat sem že pozabila, če že ne to, pa vsaj pomešala, s kom so potekale. Pomešala sem tudi večino soplesalcev, par pa mi jih je vsekakor ostalo v izjemno lepem spominu. Samo enkrat smo mladi, predvsem pa je maturanc samo eden. Sam pa se moraš odločiti, ali ga boš preživel lepo. Par parčkov, ki so polovico afterja presedeli s kislim obrazom in potem odšli, se mi sicer smili, a verjetno že sami vejo, kaj jim paše.
Zaključili smo s pretepom z varnostniki, zaradi katerega smo potem eno uro stali pred gospodarskim razstaviščem na dežju in s petjem zabavali namršene Ljubljančane, zabavno vožnjo z avtobusom in after after partyjem v Kranju. Še malo smo plesali in peli, zdelo se nam je, da se spodobi, da gremo še v našo gimnazijo nekaj zapet, potem pa sem se počasi odpravila proti domu.
Pa še slikce, podobno kot Nika, vam bom tudi jaz nalimala le par linkov, ker domačih slik še lep čas ne bo. Posameznih slik žal ni, zato objavljam brez dovoljenja. Če ne vejo za blog, jih tudi tega ne morem vprašati. Prva s sošolcem in druga s sošolko. Ne morem se upreti, še cvet gimnazijske lepote.
Permalink
10.03.2008
Objavljeno v miks ob 20:40 avtor: lola blue
Nekako pet do šest ur po posegu je učinek injekcije popustil, tako zdaj lahko delim svojo izkušnjo o pljuvanju krvi, ležanju z glavo navzdol in motorično nesposobni desni polovici obraza.
Dan mučencev sem primerno proslavila in se znebila enega izmed postrani rastočih modrostnih zob.
Kot prvo me je spoštovani zobozdravnik takoj ob prihodu šokiral, ko mi je povedal, da sploh ne ve, zakaj sem prišla. Če me ne pošilja ortodont, katerega pač nimam, in če z zobom nimam težav, potem nima smisla, da ga izpulijo. In to mi povejo danes.
Ob prav zabavnem opravljanju zobozdravnika in dveh simpatičnih sester je cel poseg minil v desetih minutah; dve injekciji, prerežeš dlesen, jo umakneš in izrežeš zob. No big deal, in ko sem mislila, da smo šele dobro začeli, so me poslali ven. V roke so mi še potisnili kuli in nek papir za podpisat, tu pa se moj spomin skorajda prekine. Stvar je taka, da se mi v zdravstvenih ustanovah rado vrti, sploh če v kotu opazim merilno posodo s 7,5 dl krvave vode. Ni prijeten pogled, sploh če veš, da je zadeva prišla iz tvojih ust.
Torej, papir sem podpisala, sestri sem zatrdila, da zoba res nočem vzeti s seboj in naj ga kar imajo, potem pa sem prav ponižno sklonila glavo, se nazaj usedla in jim sporočila, naj me 10 minut pustijo pri miru, da se malo uležem. 
A man’s gotta do, what a man’s gotta do.
Vsem morebitnim bodočim sotrpinom sporočam, da sploh ni tako hudo, prav nasprotno! Uro po posegu izpadeš pravi frajer, ko popolnoma brez bolečin pljuvaš kri kot kakšen ranjen boksar. Učinka botoksa na ustnicah mi verjetno ni treba omenjati. Razmišljam o ruvanju zoba dan pred maturancem. Niti make-upa ne bom potrebovala. Naravno rdeče ustnice in zardela lička, samo nasmeh je čudno kriv, govor ni razumljiv, ob pitju pa se rado zgodi, da se malo poliješ.
Konec koncev pa, sem omenila teden dni dopusta in vse tablete, ki jih lahko pojem? 
Permalink
8.03.2008
Objavljeno v miks ob 19:54 avtor: lola blue
Rojstvo. Pravijo, da vsaka smrt da možnost za novo življenje; moja sestra, ki se je nekega dne pritožila, da je nikoli ne omenim, pa pravi, da je pasjansa ubijalska stvar za poslovni svet in da se je v nekem ameriškem podjetju učinkovitev delavcev, ki so jim s službenega računalnika zbrisali tudi te najbolj primitivne igrice, drastično povečala. Mene ni prizadela samo izguba pasjanse, pač pa izguba vse glasbe, vseh datotek, predragega siola, blogosa, google readerja… Računalnik je kratko malo umrl. Na drugi svet ga je pospremil le neprijeten vonj, ki se je prejšnjo soboto razširil po hiši. S pokončanjem računalnika pa sem pridobila kakšno dragoceno urico časa na dan in se malodane ponovno rodila.
Nedolžno otroštvo. Posledično sem imela precej eventful soboto. Po začetnem prestavljanju po hiši in iskanju druge nekoristne zaposlitve, da premostim jutranjo (in počitniško obenem - huda kombinacija!) utrujenost, sem konec koncev priznala poraz in se lotila matematične domače naloge, slovenskega in nemškega eseja ter razčlembe zunanje zgradbe Vladimirja za razredno predstavitev. Fascinantne zadeve, a še zdaleč ne tako kot dejstvo, kako daleč lahko prideš, ko končno voziš avto. En, dva, tri, pa si okoli vseh sošolcev in prijateljev, ne glede na to, kje živijo. Večer pa se je nadaljeval bolj v stilu:
Uničenje idealov. Slej ko prej v vsakem odnosu dojameš, da ljudje nismo popolni. Hčerka spregleda očeta z veliko domišljijo in občasno izmišljenimi razlagami, v življenju zaljubljenca pa pride trenutek, ko se strezniš in spoznaš, da popolnost ne obstaja in da če z eno simpatijo ne bo šlo, pa pač ne bo šlo. Na glavo se ne bomo metali, saj pravijo, da so še druge ribe v morju. Konec sobotnega večera.
Prvi pravi prijatelji. Spoznanje tedna: Pravi prijatelj je tisti, ki ga lahko pokličeš ob treh popoldne in gre s tabo v šoping. Ti že veš kdo si. Moja omara in polička pa vesta, da se je nekaj zgodilo, saj je ena na novo obremenjena s puloverčki in ostalo kramo, druga pa z zasvojljivim parfumom s težko izgovorljivim imenom. Sploh če občasno zamenjuješ in združuješ slovensko izgovorjavo in angleške napise. Horizon.
Služba pa to… Ne bomo zdaj o tem razmišljal, samo opozorilo za maturante, čez 4 ure se pa res morate prijavit.
Zrela leta. Pravijo, da je matura zrelostni izpit. Sicer se z njimi ne strinjam, sploh pa ne, če je to le poskusna matura. In sploh, ko ugotoviš, da tvoji vrstniki v 12-13 letih izobraževanja niso pridobili osnovne pismenosti in se ne le ne znajdejo na “zemljevidu” sedežnega reda, nalepljenem na vratih učilnice, pač pa jim tudi listek s tujim imenom na klopi ne zadošča, da bi pomislili, da morda ne sedijo tam. Tako sem najprej morala odstraniti rahlo nesposobnega sošolca, da sem sploh prišla do mize, na kateri je kasneje nastal mojstrski esej na obupno dolgočasno in preveč splošno temo. Pa popolnoma nekoristen jezikovni test, razčlemba teksta o maorščini by Peter Seunig (?). Fascinantna zadeva, ni kaj.
in končno - reinkarnacija. Z novo soboto pride tudi nov računalnik, sicer ne s tako nostalgično vrednostjo, kot prejšnji, a že zgolj njegovo delovanje ga naredi za kar nekajkrat boljšega. Čudne tipkovnice se bom že navadila, do takrat pa bom namesto ž-ja pritiskala enter. Nenavadno pisavo, ki se mi kar naenkrat pojavlja na ekranu, se po vsej verjetnosti da spremeniti, prav tako pa tudi neutrudno piskanje msn-ja. Zakaj sploh vgradijo možnost, da za vsak hudič zapiska?! Potem pa je tu še tale rolerček na miški, ki mi vzbuja sum, da tale brezžičnost sploh ne deluje tako dobro in bi kabel konec koncev le prišel prav pri zaznavanju ne le mojih vztrajnih in jeznih gibov.
Tako se v enem tednu ponovno rodiš, vse, kar je potrebno, pa je, da ti nekdo oz. nekaj skuri računalnik. Če že zdaj glasno hrope in občasno smrdi, potem že hodiš po mojih stopinjah.
Permalink
26.02.2008
Objavljeno v miks ob 23:08 avtor: lola blue
Po Terri in Billie je že čas, da razkrijem novo (v bistvu staro) pesem, ki me je v zadnjih dneh zasvojila. A must hear, ki ga po vsej verjetnosti že imate v ušesih, pa ne bo škodilo, če mu še enkrat prisluhnemo.
Why do birds suddenly appear
Every time you are near?
Prva se je drogirala, druga je bila najprej posiljena, potem pa je postala prostitutka; kaj pa je z The Carpenters? Pevka je umrla zaradi anoreksije.
Ali so res prav vsi umetniki v življenju tako trpeli, če ne celo propadali? Zdravje in sreča ne navdihujeta, ali ima žalost le večjo moč?
(Se opravičujem za verzijo videa, ampak res se nisem mogla upreti. Fancy a curry? 
)
Permalink
24.02.2008
Objavljeno v miks ob 11:26 avtor: lola blue
Že samo iz sociološkega stališča nosijo učitelji, ravnatelji in drugi sestavljalci razredov veliko odgovornost. V bistvu določijo usodo par deset posameznikov, ki v tej skupnosti najdejo prijatelje ali ne; zasedejo vlogo, ki si jo želijo, ali ne. Ko poslušam zgodbe iz osnovnošolskih časov, slišim več zgodb o raznih prepirih in zatiranju, kot o najdenih pravih, iskrenih in zabavnih prijateljih; moja zgodba pa je dvoplastna.
Tista zadnja štiri leta smo se imeli povsem fajn, ostalo nam je nekaj zabavnih anekdot in peščica pravih prijateljev, tiste prave celovite povezanosti pa nekako ni bilo. Vse do konca osnovne šole, ko smo se šele začeli res spoznavati in spraševati, zakaj pravzaprav že prej nismo dojeli, kako se ujemamo. Nastalo je par parčkov in obljuba, da se spomladi redno dobivamo na obletnicah.
Včeraj zvečer smo ‘opravili’ s četrto obletnico, ki je bila uspeh že s tega stališča, da je manjkalo le par bivših sošolcev in sošolk. Prišli so tudi tisti, ki jih nisem videla že štiri leta in nepredstavljivo zanimivo je, kako se jih je večina v teh štirih srednješolskih letih našla.
Štiri leta je ravno prava doba, da smo si deep down inside še vedno blizu, a smo ravno dovolj odrasli, da imamo zastavljene cilje in dovolj poguma, da se predstavimo v tisti pravi luči in se ne trudimo ustrezati normam, ki so nam bile v preteklosti določene.
Problem igranja vlog sega še precej dlje od stika z vrstniki, v procesu odraščanja bolj ali manj agresivno zamenjamo tudi par vlog v družini. Tako najstnica, pa naj bo domišljava ali zgolj pod vplivom družbe, v določeni fazi svojo mamo postavi pred dejstvo, da zdaj pa tudi ona hoče svojo maskaro. V odgovor dobi zgrožen: ‘Pa ne boš tudi ti taka kot tvoja sestra?’ Been there, done that. Nič ne pomaga, izbrala si je tako (v primerjavi z drugimi še precej sprejemljivo) pot do nove, ‘višje’ vloge. Sploh pa konec koncev ni postala niti malo afnasta.
Vsak po svoje, a vsi se spreminjamo. Dobro pa je, da smo dovolj zmožni poslušanja in tolerantni, da dopuščamo človeku nositi čim manj mask. Naj bo to, kar je. Ali kar je postal.
Konec koncev pa štiri leta sploh ni tako dolga doba. Še vedno smo mladi - v najboljših letih, če smem tako reči - in ravno prav otročje pripravljeni na vsak štos in na bolj ali manj resen pogovor.
Pa še obljuba dela dolg: Včeraj sva z bivšim sošolcem imela zanimiv pogovor. V večini stvari se nisva strinjala (morda tudi zato, ker sva bila ravno prav ‘vesela’ in morda zaradi občasnega igranja hudičevega odvetnika z moje strani, ampak pustimo to ), a po premisleku sem ugotovila, da ima sošolec (kaj že?) po svoje prav. Nimam pojma o Janši, o situaciji na Kosovem, o Ruplu, podmladek SDS-a je pa zakon.
Prav povedala?
Permalink
14.02.2008
Objavljeno v miks ob 14:37 avtor: lola blue
Imam kar dva dobra razloga, zaradi katerih današnjega dneva ne morem preživeti niti zakopana v čokolado z občutkom samopomiljevanja in osamljenosti niti kot emancipirana ženska, ki se iz principa sama odpravi v kino; in zaradi katerih je kavica ob šestih približno vse, kar lahko stlačim v današnji popoldanski urnik.
1. Ko je kar naenkrat nakupljeno vse od maturantske obleke, čevljev, torbic, pasov in nakita, se četrtošolec počasi približa obdobju, ko se je dobro odločiti, kaj bo študiral in počel naslednjih par desetletij svojega še ne prav skrbno načrtovanega življenja. Nekako grenak občutek dolžnosti me zato žene, da se končno dokončno odločim; če se le da, čim prej, ker…
2…je jutri informativni dan. Pravzaprav moj drugi in ker se je prvi izkazal za tako produktivnega, grem še enkrat pogledat, če se stvar mogoče ponovi. V prvo, torej lani ob istem času, sem namreč ugotovila, da ne bom niti profesorica psihologije niti psihologinja v kakšnem zavodu, če pa nameravam delati v kakšni firmi, je vseeno, če izberem kaj drugega. Npr. trženje, ki je le druga, a še vedno psihološka oblika manipuliranja, tokrat z množicami.
Ker se mi matematika (z izjemo teh limit, s katerimi smo se ravno začeli boriti) zdi povsem fajn, ekonomija sploh ni tako slaba izbira in ker me kariera v metalurgiji ali elektrotehniki pač ne zanima, sem se pripravljena sprijazniti z že prav pregovorno slabo možnostjo zaposlitve.
Ko v tako pozitivnem duhu že misliš, da je vse rešeno, pa te na prijavnici čakata še drugo in tretje mesto oz. želja. FDV in pravo odpadeta, polovico Filofaksa tudi, druga polovica pa ima itak višjo omejitev kot Ekonomija; Gradbena, Elektro, Medicina…not my thing. Žal mi tudi CIPS s svojimi predlogi ni preveč pomagal, ne glede na to, kako privlačno se sliši postati misijonar, paznik v zaporu ali direktor banke.
Jutri in desetih se torej nahajam na Ekonomiji, trenutnemu navdihu in povsem spontani odločitvi pa prepuščam, kam me pot zanese ob 15.00.
Upajoč, da se jutri vrnem zanesljivo odločena in polna navdušenja, se poslavljam in vam želim lep dan.
Permalink
6.02.2008
Objavljeno v miks ob 15:47 avtor: lola blue
Jasno je, da imamo mladi v večini primerov vedno prav. O tem, ali je res nekaj na tej naši vsemogočnosti in nezmotljivosti, ali pa je morda na delu trma in kanček samovšečnosti, pa raje kdaj drugič.
Tudi borih 18 let izkušenj te nauči, da se moraš v življenju zase sam potegniti, ker se drugi prav gotovo ne bodo. Pomanjkanja spoštovanja, ki včasih celo preraste v popolnoma nezasluženo nesramnost, nisem bila deležna le v trgovinah in raznih uradih, čeprav se po kratkem premisleku morate strinjati, da je že to dovolj hudo. Ali mar prodajalki ne bom plačala z enakimi evri kot 40-letni poslovnež v obleki s kravato? Zakaj moram torej prenašati ignoriranje, zavijanje z očmi in ostale nesramnosti, ki me privedejo do razmišljanja, da se moram jaz potruditi, da z že skoraj pretirano vljudnostjo ne bom zaposlenih razjezila?
V tej točki se še popolnoma strinjam, v situaciji, ko se nam godi krivica, moramo imeti dovolj poguma in samospoštovanja, da ne pustimo, da drugi hodijo po nas. AMPAK, dejstvo, ki me v večini debat pusti samo na svoji strani, je, da je v kakšnem primeru morda dobro požreti svoj ponos in preprosto ostati tiho.
V marsikaterem neosebnem pogovoru (kot npr. v odnosu učitelj-učenec) se zgodi, da se izogneš nepotrebnemu prepiru s tem, da preprosto zapreš usta in kaj preslišiš. Prvi in najpogostejši protiargument je načelnost, ki nam veleva, da se nam krivice ne smejo dogajati in se moramo na primeren način maščevati. Toda, ali ni vredno ostati tiho in se s tem odkrižati prepira, ki se morda ne zadeva le dveh vpletenih, pač pa za sabo potegne cel razred?
Dva primera; sošolka, ki nas s svojo “gobčnostjo” sicer super zna organizirati, s profesorico slovenščine pa se je pripravljena spustiti v tak spor glede malenkosti, ki povzroči slab odnos s celim razredom do konca leta. In drugič, pretirano občutljiva dekleta, ki so ob profesorjevi pripombi, da “žvečijo kot kamele” tako užaljene, da je sklican roditeljski sestanek. Naj omenim, da je precej očitno, da se profesor šali, saj je pri njegovih urah precej smeha.
Včasih se pač splača požreti “žaljivko”, saj naša vzkipljivost ne vpliva le na nas. Zato se mi zdi stališče, da bomo precej težko prišli skozi življenje brez potrpežljivosti in občasnega taking one for the team, popolnoma resnično.
Permalink
