Tisti glavni minusi so nam na začetku še prihranjeni, edino, kar je tole prav določeno kranjsko brucko težilo, je stalno izbiranje med alternativami prevoza (med 1,50€ + 1 ura časa + občutek krivde zaradi ekoloških razlogov in 4,60€ + 2,5 ure + ekološka neoporečnost je kar veliko razlike) in pa seveda tipična začetna vprašanja v stilu: “Kje moram zdaj prvič kupit bone?” “A je telovadba res obvezna in a se res moram prijavit do včeraj?”

Pluskov je zaenkrat (na srečo) kar precej, ves uvod me pa v bistvu vodi do ene same zadeve. Prvi “ta zaresen” teden se je začel z obvestilom, da nas čaka čokoladni dan. To je izgledalo nekako tako, da so bili v avli pladnji z različnimi vrstami sanja na palčkah in velik lonec stopljene čokolade. To dvoje združiš in dobiš kar prijetno kombinacijo.

Prepričana sem bila, da je to le začetno razvajanje…vse do srede, ko je sledil sladoledni dan. Študentje višjih letnikov so hodili okoli s škatlami lučk in kornetov. Kljub vsesplošni prehlajenosti so nam polepšali dan.

Danes pa se je vse skupaj nadaljevalo z velikimi pladnji banan, čokoladnih napolitank in domačica piškotov.

Saj ne, da se pritožujem, ampak kot pripadnico dela Slovenije, ki slovi po škrtosti, me vseeno zanima, kje je “hakeljc”? Ali se nam bližajo kakšne volitve? In zakaj mi potem študent, ki mi da sladoled, tega ne omeni? Kakšen je namen korupcije, če ne veš, od koga si jo prejel? Nekako dvomim, da je vse samo znak dobre volje…

Poleg gostitelja Zvera nas je prišel pozdravit še en kup pomembnih Slovencev, od predsednika Türka, ki se mu je mudilo in nas je samo na hitro pozdravil in se slikal z nami (to slikanje je res stvar, ki je splooh nismo imeli čez glavo, umeten nasmešek vsaj pri meni zdrži samo omejeno število minut), pa do spremljajoče skupinice predsednikov - državnega sveta, državnega izpitnega centra in SAZU.

Ne rečem, da nismo bili počaščeni, vsekakor pa smo bili maturanti bolj kot predsednikov veseli predstavnikov večjih podjetij. Krkin in Mobitelov sta nam skorajda obljubila službo, BTC-jev pa je bil najbolj prisrčen, saj je povedal, da je maturo komaj naredil, pri čemer je voditeljica Bernarda Žarn hitro dodala, da pa je danes “zlati direktor”, če že zlati maturant ni bil. Ta izjava je dodala nek pridih realnosti prireditvi, na kateri so nam med pesmimi odlične Eve Černe vsevprek zatrjevali, kako smo super in kakšno odgovornost imamo, saj bomo oh in sploh uspešni. Tudi če si zlati maturant, še nisi ravno “tam”.

Kup sponzorskih daril je kar prijeten na pogled.

Tista bolj “razveseljujoča” so Microsoftova spletna kamera, Merkatorjeva miška, NLB-jevih 200€, Intersportovih 100€ (za katere si moral imeti srečo in biti eden izmed 20 izžrebanih, pa še posebej si se moral sprehoditi do odra, kar v petkah sploh ni tako majhen podvig) in tistim, ki smo nerodni in smo svoj prejšnji mobitel vrgli na tla ter ga poslednično pokvarili, najljubši - Mobitelov LG Hero.

Zmedel pa me je grelnik rok, zato spet kličem na pomoč. Kaj za boga je to?

Marsikoga pa je po dolgem prenašanju govorov, opazovanju plesalcev salse in nekaj ubogih izbranih maturantov, ki so na odru imeli malo plesno šolo (in so se sicer super držali!) ter slikanju iz vseh strani še najbolj razveselila - pogostitev.

Nekaj slik “ta zaresne” hrane…

…vrsta koktejlov (brezalkoholnih seveda, ker nismo polnoletni..aja, smo)…

…pa kup sladkarij, ki mi jih ni uspelo slikati, ker so bile žal preveč mamljive. Treba se je bilo hitro lotit torte, jagod, malin in drugega sadja, oblitega s čokolado, čokoladnih kolačkov s različnimi posipi..mmm…zabeleženo pa je ostalo samo tole…

…in pa prazen krožnik. Dobro je bilo.

Pozoren bralec bo vedel tudi, kam gre Lola, ko se ji zahoče malo spahovanja čeljusti ob izbruhih smeha.   Na Improshow!

Še pozornejši bralec pa ve celo, da ta ista Lola večino dogodkov omeni šele, ko so minili in vam s tem prav nič ne pomaga pri načrtovanju, kako boste preživeli zadnje dolge poletne večere, razen tega, da se boste dolgočasili ob branju blogov in na sploh igrali vlogo tipičnega asocialnega blogerja, kar - resnici na ljubo - vsi smo.

Očitno pa so se časi (že pred volitvami!) spremenili. Kar cel teden vnaprej vas obveščam, da se nam v Kranju na Izbruhovem kulturnem bazenu od 15. pa do 17. 9. obeta tridnevni impro turnir, bolje znan kot Spopad generacij.

Če ne verjamete meni, verjemite video dokazom.

Vabljeni vsi, še posebej prisrčno pa ti, Fetalij, ki sem te tako grdo izkoristila samo zato, da lahko nekoga polinkam.

Vstop je prost, v primeru dežja se zadeva prestavi v Galerijo Dali, nastopajoči so z vsega sveta in vsi zelo simpatični, publika in vzdušje pa sta seveda fenomenalna.

Ker se deep down inside nekoliko bojim, da mi zasedete moje najljubše klopce, te objave pravzaprav ne pišem (samo) zato, da vas v naslednjih dneh prisrčno vabim v Kranj, pač pa zato, ker mi zadnje par dni živce žre francoski (?) bobnar.

Gospod v beli srajci stoji na sredini in me strašno spominja na nekoga, pa ne morem ugotoviti, kdo to je. Je podoben nekemu igralcu, pevcu ali je vse le plod moje domišljije?

Lepo prosim, pomagajte.

Če pa vas poleg prepoznavanja ljudi zaznamuje še ljubezen do jazza, pa si poglejte program festivala in se nam zvečer pridružite.

Ne bi mogla reči, da je bila zagrebška izvedba Briljantine kaj slabša od lanskega londonskega Dirty Dancinga, razlika pa je vsekakor bila v publiki. Pa ne v tem, da bi bili malo bolj poskočni - to bi bil za Slovence že čudež, pač pa v tem, da prav nikogar nisem poznala. V iskanju znanih plesalcev ali vsaj kakšnega Jana Plestenjaka sem naletela samo na ‘ta slavne sponzorje’. Oči si nisem mogla napasti niti na kakšnih zanimivih opravah, saj so se v tem našem zimskem juliju ženske zavijale v razne odejice, kar je dajalo rahel pridih upokojenstva….ampak v redu, če te zebe, se pa pokrij.

V prisluškovanju pogovorov svojih sosedov sem zasledila, da se jim zdi, da so nastopajoči bolje plesali kot peli, meni pa se je pravzaprav zdelo obratno. Izvedbe pesmi so se mi večinoma zdele odlične, sploh s strani glavnih nastopajočih. Pri plesu pa so na pomoč priskočili ’sposojeni’ plesalci, ki niso imeli pevske vloge, a so pomagali na trenutke rahlo lesenim moškim pevcem. Oblekce so bile strašno fletne, Rizzo pa še vedno moja najljubša. Pika na i so bili še mikrofoni, ki so jih dekleta odvile in preobrazile v napravice za pihanje mehurčkov. Prisrčno.

Ostane mi samo še to, da vam muzikal iz srca priporočim, potem pa se lahko vrnem k proslavljanju.

Enako se počutim zdaj in temu se niti ne čudim; koga pa lahko srečaš, če vstaneš ob 3:47. Trenutno sedim na letališču, ki je pravzaprav eden mojih najljubših krajev, kjer sem ponavadi najbolj srečna, če lahko sedim v kotu in opazujem ljudi. Eni se smejejo, drugi kregajo, eni so izgubljeni in zmedeni, drugi pa bolj vajeni letališč ter potovanj. Če pa letalo odleti ob tako nečloveški uri, ti pa tudi tako pester kraj, kot je letališče, ne ponuja prav nič zanimivega. Ni ljudi, razen prvih stevardes in pilotov, ki so prišli v službo. Dekle na check-inu ne ve, da Preveza ni na Karpatosu in trdi, da letala za Lefkas še ni. In ravno ta zapuščenost je razlog, da se mi zdi vredno zadnje minute zapraviti na spletu, kjer sporočam, da bom naslednji teden na rajskih plažah Lefkasa, daleč proč od računalnikov in - upam - med več ljudmi, kot jih ponujajo zaspane ulice Kranja in zapuščeno letališče ponoči.

Zraven prisedeta dva mladeniča, ki na prvi pogled izgledata povsem simpatična. Sicer mi je trenutna družba všeč, ampak sem vedno pripravljena na kakšna nova poznanstva…le če se vse skupaj ne odvija nekako takole.

Očitno sta dva zato, da je eden napadalec, drugi pa mu krije hrbet in - uporablja lučko. S to lučko mi posveti v oči, drugi pa - kako nepričakovano - pove: “Tebe pa od nekod poznam!” Njegova izvirnost je res pohvale vredna, zato odvrnem samo: “Mhm,” in se nezainteresirano obrnem nazaj k svoji družbi.

“Že vem. Ti si na GZ!” Po začetnem presenečenju končno dojamem, kaj je gz in tu se začne moj dolg jezik, ki lahko postane nesramen, če tako hočem. Naredim mu deset minutno pridigo, zakaj me je s pripombo, da bi lahko bila na Glasujzame, globoko užalil in da ga je lahko sram, da svoj prosti čas preživlja na tako kvalitetni strani in naj raje svoj nos pomoli ven, kjer ima precej več možnosti, da spozna normalno punco, ki ni stara 12.

To ga še ni ustavilo, zato je sledilo: “Pa saj internet sploh ne uporabljam tako veliko, me tudi druge stvari zanimajo.” In to je bilo dovolj. S kakšno desetinko promila v krvi postanem pravi grammar nazi in se ne morem več kontrolirati, zato je kar samo od sebe izbruhnilo: “Veš, ob zanikanem glagolu se uporablja rodilnik! Zato internetA ne uporabljaš veliko!”

Ubogi fant se je po hitrem postopku obrnil in dojel, da iz te moke ne bo kruha, jaz pa sem odkrila način, kako se znebiti pijanih, vsiljivih in osladnih tipov.

Vzameš vse svoje prihranke, video kamero in svoj neobstoječi plesni talent ter se odpraviš po svetu. Prav to je naredil Matt Harding - prepotoval svet, se posnel, kako pleše pred svetovnimi znamenitostmi in to objavil na internetu. Internet je res precej nepredvidljiv; Matt je za svoj drugi objavljeni posnetek že dobil sponzorja in zdaj ima vse. Denar, cel svet pred nogami in nenazadnje - (vsaj internetno) slavo.

Pred dobrim letom sem videla njegov prvi video, ki me je povsem očaral, zdaj pa je tu že tretji - Where the hell is Matt? (2008).

Uživajte in naj se vam cedijo sline!

Problem je, če imajo kar naenkrat vsi okoli tebe prenosni računalnik na kolenih, brezžično slušalko v ušesu in iPhone v roki, ti pa svojo vnukinjo sprašuješ, kako ‘to ona nekaj v internet pogleda’ in se v telefon tako dereš, da bi te klicani slišal tudi brez telefona.

Problem je, če te moda povozi do te mere, da tvoje obleke požrejo molji ali pa kar same razpadejo od starosti, v trgovinah pa se samo še čudiš in ne najdeš prav ničesar, kar bi lahko nosil. In problem je, če se tista prava frizerka, h kateri hodiš zadnjih par desetletij, pa je že precej ostarela, bliža zasluženemu počitku, ostali frizerji pa se tvojim željam le nasmehnejo.

Če se pomaknem za par desetletij naprej, pa je problem, če tudi risanke niso več to, kar so včasih bile. Ni več luštnih smrkcev in letečih medvedkov. Ni več niti Cofka Cofa ali Bojana, lahko pa gledaš japonsko izkrivljene ljudi, ki se zapletejo v neskončne boje in iz sebe spravijo samo: “Aaargh!!”

Konec koncev pa je problem tudi, če radijske postaje ne vrtijo več glasbe po tvojem okusu - in tako sem končno prišla do tega, kar želim danes povedati. Pravzaprav je navdih kolegica, ki me je včeraj povabila v Škofjo Loko, rekoč da bo tam žur za zaključek leta in začetek poletja in nastopajoči - Siddharta. Kljub temu da nisem niti ljubitelj koncertov in drugih množičnih zastonjskih prireditev, kjer se izogibaš po tleh ležečih in njihovega bruhanja; s Siddharto (in njenim pretiranim egom) pa se je moja pot razšla z zaključkom osnovne šole, sem pa le ljubitelj počitnic in priložnosti, na katerih srečam stare sošolce, prijatelje in druge znance, s katerimi malo nazdravimo in malo poklepetamo. Najstniki s(m)o še vedno to, kar so bili; s flašo pira letajo okoli, se derejo in mečejo po tleh, pozitivno pa me je presenetila prav Siddharta. Rešili so moj ‘problem starosti’ in se samo zame vrnili v preteklost. Očitno se zavedajo, da kar precej ljudi ne pozna njihovih novih komadov, zato so nam postregli le z all-time uspešnicami. Ponorelih 13-letnic je bilo presenetljivo le za prve tri vrste, ostali del škofjeloškega trga pa je napolnilo začuda veliko 25 do 35-letnih predstavnikov moške populacije, ki so na pamet znali prav vse in se razmetavali okoli, da je bilo veselje.

Cilj je bil dosežen, v množici ljudi sem srečala kar precej starih znancev in spoznala kar nekaj novih, ki so me navdušili predvsem s svojim “tk” in “kk”. Ločani so fajn in prav tako Škofja Loka, ki se takole baje kar pogosto napolni; Kranj pa bi se lahko malo zamislil, saj je poleti z izjemo Kranjske noči in Carniole povsem mrtev. Včasih bi pasalo, če bi se še tu kaj dogajalo in se nam ne bi bilo treba vedno, ko si zaželimo koncerta ali kakšnega drugega množično obiskanega dogodka, voziti v Škofjo Loko ali Ljubljano.

Za nepisanje lahko okrivim tudi dejstvo, da sem začela pisat dnevnik, prav tak - s papirjem in svinčnikom; zadnji mesec mature (ki ima močno pretiran sloves in je v bistvu precej bolj enostavna stvar, kot bi človek pričakoval) pa sem včeraj dobro uro pred Blogresom zaključila z nekoliko feministično naravnanim ustnim izpitom iz slovenščine, kjer sem - dobro zavedajoč se profesoričinega stališča - zatrjevala, da smo današnje ženske vorančevo močne, moški pa cankarjansko sanjavi. Če mora dekle fanta prositi za ples, to ni ok.

Da preidem k stvari; predavanja so se mi večinoma zdela super, nekateri predavatelji so bili seveda boljši govorniki, kot drugi, nekateri poznajo osnovna načela izdelave prezentacij, nekateri pa na zaslon povsem neestetsko poskusijo spraviti čim več podatkov in izgubijo mojo pozornost. Govorniki, ki sem jih ujela, so se lotevali tem, ki so se mi kot bodoči študentki trženja zdele strašno koristne, a pogosto predstavljene s takšnim ‘tehničnim vokabularjem’, ki ga - kot zaenkrat tehnološko premalo pismeno dekle - še ne razumem. Ostalo mi je le to, da se trudim biti čim bolj podobna kakšni spužvi, ki posluša in srka informacije, ki jih v največji možni meri tudi obdrži v glavi.

Po zaključku uradnega dela sem se po nekoliko adrenalinski vožnji do doma in kratkem skoku na piknik v Zgornjem Bašlju le odločila, da bi večerni žur v Čupiteriji znal biti zanimiv. Če ga najdeš, seveda. Lahko si predstavljate dve Kranjčanki, malodane izgubljeni v beli Ljubljani, ki v nekem kotu na skrivaj iz torbice potegneta zemljevid in poiščeta Mestni trg 4. Tako sva s še eno gorenjsko blogerko le našli lokal, ki se je mimogrede odprl le dan pred tem. V dobri veri, da smo si tam pač vsi enaki in je to povsem sprejemljivo, sem v manjši družbici pred vhodom na vprašanje: “A ste tudi vi vsi blogerji?” dobila odgovor: “Ne, tale je šef.” “Kakšen šef?” “Ja šef Čupitarne, ane!” Tako je moj pogum splahnel, a le do trenutka, ko se je lastnik izkazal za izjemno zgovornega in prav nič strašnega človeka, Čupitarna pa kot prisrčen lokal z dobrimi koktejli in simpatičnimi natakarji, kar je vsaj pri meni eden od glavnih kriterijev, ki odločajo, ali bo lokal postal “moj” lokal. Čupitarna je prestala test, njen edini problem pa je zaenkrat lokacija, ki ni v Kranju; a to se bo drugo leto, ko bo Ljubljana moj drugi dom in se ne bom več na vsakem vogalu izgubila, povsem spremenilo.

Sledilo je še malo rušenja meja, med drugim sem spoznala Ireno, Seksa, ugotovila, da berem njegovega sina, pa tega sploh nisem vedela, par bolj poslovno povezanih ljudi, kot je predstavnik Mojega siola, za katerega žal ne vem več, kako mu je ime, ker si imen ponavadi nikakor ne morem zapomniti; predstavnika Vichy bloga in konec koncev Hada, ki mi je bil prisiljen skoraj obljubiti, da bo organiziral blogerski miting, potem pa povedal, da morajo biti 18-letne punce ob taki uri doma. Tako blogersko avtoriteto je seveda treba upoštevati, tako da smo trije Gorenjci večer zaključili in se odpravili proti domu.

Skratka, po dobrem mesecu sem nazaj, ampak prav nič ne obljubljam, za kako dolgo, ker trenutno še nisem na stopnji resnih blogov, ki so bili v zadnjih dveh dnevih na tapeti, ampak blogam, ko mi paše, ko imam čas in po možnosti še kaj za povedat.

Imam pa še eno opazko, obtožnico ali ‘obto’, kot bi s svojim neologizmom to opisal lastnik Čupiterije: Kje so ženske? Vsi predavatelji razen Nataše Pirc Musar so bili moški. Ali smo ženske povsem nepoučene na tem področju, smo slabše in nezaželene govornice ali se nam samo ne ljubi ukvarjati s takimi stvarmi?