4.07.2008
Sleepless at Brnik ali kako gremo na morje
Že vse od mojega petnajstega leta, ko sem prvič šla “ven”, me stara mama redno in ostro opozarja, da ne smem sama ponoči hoditi domov. Ponoči so ulice med Kranjem in mojim domom zastrašujoče polne starih čudakov, ki samo čakajo, da pridem mimo. Par let so se me te grožnje nevede držale in vedno sem si vsaj poiskala nekoga, ki je šel z mano, da nisem hodila sama, če že sploh sem. V parih letih pa se je vse večkrat zgodilo, da sem pač ostala edina, ki je šla v to smer in ravno zadnjič sem se na dvajset minutnem sprehodu do doma zamislila. Bilo je po polnoči in na celi poti ni bilo žive duše. Pravzaprav je cel svet izgledal zapuščen. Samo jaz in zvezde.
Enako se počutim zdaj in temu se niti ne čudim; koga pa lahko srečaš, če vstaneš ob 3:47. Trenutno sedim na letališču, ki je pravzaprav eden mojih najljubših krajev, kjer sem ponavadi najbolj srečna, če lahko sedim v kotu in opazujem ljudi. Eni se smejejo, drugi kregajo, eni so izgubljeni in zmedeni, drugi pa bolj vajeni letališč ter potovanj. Če pa letalo odleti ob tako nečloveški uri, ti pa tudi tako pester kraj, kot je letališče, ne ponuja prav nič zanimivega. Ni ljudi, razen prvih stevardes in pilotov, ki so prišli v službo. Dekle na check-inu ne ve, da Preveza ni na Karpatosu in trdi, da letala za Lefkas še ni. In ravno ta zapuščenost je razlog, da se mi zdi vredno zadnje minute zapraviti na spletu, kjer sporočam, da bom naslednji teden na rajskih plažah Lefkasa, daleč proč od računalnikov in - upam - med več ljudmi, kot jih ponujajo zaspane ulice Kranja in zapuščeno letališče ponoči.
