16.07.2008
Objavljeno v miks ob 11:01 avtor: lola blue
Leto je naokoli, zato sem praznovanje zaključka mature prekinila s kančkom kulture. Zagrebško gledališče je v Križankah uspelo najti večer brez dežja in publiko, navdušeno nad nostalgičnim in romantičnim muziklom Briljantina.
Ne bi mogla reči, da je bila zagrebška izvedba Briljantine kaj slabša od lanskega londonskega Dirty Dancinga, razlika pa je vsekakor bila v publiki. Pa ne v tem, da bi bili malo bolj poskočni - to bi bil za Slovence že čudež, pač pa v tem, da prav nikogar nisem poznala. V iskanju znanih plesalcev ali vsaj kakšnega Jana Plestenjaka sem naletela samo na ‘ta slavne sponzorje’. Oči si nisem mogla napasti niti na kakšnih zanimivih opravah, saj so se v tem našem zimskem juliju ženske zavijale v razne odejice, kar je dajalo rahel pridih upokojenstva….ampak v redu, če te zebe, se pa pokrij.
V prisluškovanju pogovorov svojih sosedov sem zasledila, da se jim zdi, da so nastopajoči bolje plesali kot peli, meni pa se je pravzaprav zdelo obratno. Izvedbe pesmi so se mi večinoma zdele odlične, sploh s strani glavnih nastopajočih. Pri plesu pa so na pomoč priskočili ’sposojeni’ plesalci, ki niso imeli pevske vloge, a so pomagali na trenutke rahlo lesenim moškim pevcem. Oblekce so bile strašno fletne, Rizzo pa še vedno moja najljubša. Pika na i so bili še mikrofoni, ki so jih dekleta odvile in preobrazile v napravice za pihanje mehurčkov. Prisrčno.
Ostane mi samo še to, da vam muzikal iz srca priporočim, potem pa se lahko vrnem k proslavljanju.
Permalink
4.07.2008
Objavljeno v miks ob 05:58 avtor: lola blue
Že vse od mojega petnajstega leta, ko sem prvič šla “ven”, me stara mama redno in ostro opozarja, da ne smem sama ponoči hoditi domov. Ponoči so ulice med Kranjem in mojim domom zastrašujoče polne starih čudakov, ki samo čakajo, da pridem mimo. Par let so se me te grožnje nevede držale in vedno sem si vsaj poiskala nekoga, ki je šel z mano, da nisem hodila sama, če že sploh sem. V parih letih pa se je vse večkrat zgodilo, da sem pač ostala edina, ki je šla v to smer in ravno zadnjič sem se na dvajset minutnem sprehodu do doma zamislila. Bilo je po polnoči in na celi poti ni bilo žive duše. Pravzaprav je cel svet izgledal zapuščen. Samo jaz in zvezde.
Enako se počutim zdaj in temu se niti ne čudim; koga pa lahko srečaš, če vstaneš ob 3:47. Trenutno sedim na letališču, ki je pravzaprav eden mojih najljubših krajev, kjer sem ponavadi najbolj srečna, če lahko sedim v kotu in opazujem ljudi. Eni se smejejo, drugi kregajo, eni so izgubljeni in zmedeni, drugi pa bolj vajeni letališč ter potovanj. Če pa letalo odleti ob tako nečloveški uri, ti pa tudi tako pester kraj, kot je letališče, ne ponuja prav nič zanimivega. Ni ljudi, razen prvih stevardes in pilotov, ki so prišli v službo. Dekle na check-inu ne ve, da Preveza ni na Karpatosu in trdi, da letala za Lefkas še ni. In ravno ta zapuščenost je razlog, da se mi zdi vredno zadnje minute zapraviti na spletu, kjer sporočam, da bom naslednji teden na rajskih plažah Lefkasa, daleč proč od računalnikov in - upam - med več ljudmi, kot jih ponujajo zaspane ulice Kranja in zapuščeno letališče ponoči.
Permalink
2.07.2008
Objavljeno v miks ob 12:11 avtor: lola blue
Topel poletni večer, klopca sredi Kranja.
Zraven prisedeta dva mladeniča, ki na prvi pogled izgledata povsem simpatična. Sicer mi je trenutna družba všeč, ampak sem vedno pripravljena na kakšna nova poznanstva…le če se vse skupaj ne odvija nekako takole.
Očitno sta dva zato, da je eden napadalec, drugi pa mu krije hrbet in - uporablja lučko. S to lučko mi posveti v oči, drugi pa - kako nepričakovano - pove: “Tebe pa od nekod poznam!” Njegova izvirnost je res pohvale vredna, zato odvrnem samo: “Mhm,” in se nezainteresirano obrnem nazaj k svoji družbi.
“Že vem. Ti si na GZ!” Po začetnem presenečenju končno dojamem, kaj je gz in tu se začne moj dolg jezik, ki lahko postane nesramen, če tako hočem. Naredim mu deset minutno pridigo, zakaj me je s pripombo, da bi lahko bila na Glasujzame, globoko užalil in da ga je lahko sram, da svoj prosti čas preživlja na tako kvalitetni strani in naj raje svoj nos pomoli ven, kjer ima precej več možnosti, da spozna normalno punco, ki ni stara 12.
To ga še ni ustavilo, zato je sledilo: “Pa saj internet sploh ne uporabljam tako veliko, me tudi druge stvari zanimajo.” In to je bilo dovolj. S kakšno desetinko promila v krvi postanem pravi grammar nazi in se ne morem več kontrolirati, zato je kar samo od sebe izbruhnilo: “Veš, ob zanikanem glagolu se uporablja rodilnik! Zato internetA ne uporabljaš veliko!”
Ubogi fant se je po hitrem postopku obrnil in dojel, da iz te moke ne bo kruha, jaz pa sem odkrila način, kako se znebiti pijanih, vsiljivih in osladnih tipov.
Permalink
