30.06.2008
Objavljeno v miks ob 15:48 avtor: lola blue
Kaj narediš, če ugotoviš, da študij ni zate in da nočeš svojega življenja zapraviti v neki bedni službi, kjer buljiš v enkran, se rediš in postajaš vedno bolj bled?
Vzameš vse svoje prihranke, video kamero in svoj neobstoječi plesni talent ter se odpraviš po svetu. Prav to je naredil Matt Harding - prepotoval svet, se posnel, kako pleše pred svetovnimi znamenitostmi in to objavil na internetu. Internet je res precej nepredvidljiv; Matt je za svoj drugi objavljeni posnetek že dobil sponzorja in zdaj ima vse. Denar, cel svet pred nogami in nenazadnje - (vsaj internetno) slavo.
Pred dobrim letom sem videla njegov prvi video, ki me je povsem očaral, zdaj pa je tu že tretji - Where the hell is Matt? (2008).
Uživajte in naj se vam cedijo sline! 
Permalink
27.06.2008
Objavljeno v miks ob 10:48 avtor: lola blue
Kaj je pravzaprav problem pri staranju, če na to gledamo skozi 18-letnikove oči?
Problem je, če imajo kar naenkrat vsi okoli tebe prenosni računalnik na kolenih, brezžično slušalko v ušesu in iPhone v roki, ti pa svojo vnukinjo sprašuješ, kako ‘to ona nekaj v internet pogleda’ in se v telefon tako dereš, da bi te klicani slišal tudi brez telefona.
Problem je, če te moda povozi do te mere, da tvoje obleke požrejo molji ali pa kar same razpadejo od starosti, v trgovinah pa se samo še čudiš in ne najdeš prav ničesar, kar bi lahko nosil. In problem je, če se tista prava frizerka, h kateri hodiš zadnjih par desetletij, pa je že precej ostarela, bliža zasluženemu počitku, ostali frizerji pa se tvojim željam le nasmehnejo.
Če se pomaknem za par desetletij naprej, pa je problem, če tudi risanke niso več to, kar so včasih bile. Ni več luštnih smrkcev in letečih medvedkov. Ni več niti Cofka Cofa ali Bojana, lahko pa gledaš japonsko izkrivljene ljudi, ki se zapletejo v neskončne boje in iz sebe spravijo samo: “Aaargh!!”
Konec koncev pa je problem tudi, če radijske postaje ne vrtijo več glasbe po tvojem okusu - in tako sem končno prišla do tega, kar želim danes povedati. Pravzaprav je navdih kolegica, ki me je včeraj povabila v Škofjo Loko, rekoč da bo tam žur za zaključek leta in začetek poletja in nastopajoči - Siddharta. Kljub temu da nisem niti ljubitelj koncertov in drugih množičnih zastonjskih prireditev, kjer se izogibaš po tleh ležečih in njihovega bruhanja; s Siddharto (in njenim pretiranim egom) pa se je moja pot razšla z zaključkom osnovne šole, sem pa le ljubitelj počitnic in priložnosti, na katerih srečam stare sošolce, prijatelje in druge znance, s katerimi malo nazdravimo in malo poklepetamo. Najstniki s(m)o še vedno to, kar so bili; s flašo pira letajo okoli, se derejo in mečejo po tleh, pozitivno pa me je presenetila prav Siddharta. Rešili so moj ‘problem starosti’ in se samo zame vrnili v preteklost. Očitno se zavedajo, da kar precej ljudi ne pozna njihovih novih komadov, zato so nam postregli le z all-time uspešnicami. Ponorelih 13-letnic je bilo presenetljivo le za prve tri vrste, ostali del škofjeloškega trga pa je napolnilo začuda veliko 25 do 35-letnih predstavnikov moške populacije, ki so na pamet znali prav vse in se razmetavali okoli, da je bilo veselje.
Cilj je bil dosežen, v množici ljudi sem srečala kar precej starih znancev in spoznala kar nekaj novih, ki so me navdušili predvsem s svojim “tk” in “kk”. Ločani so fajn in prav tako Škofja Loka, ki se takole baje kar pogosto napolni; Kranj pa bi se lahko malo zamislil, saj je poleti z izjemo Kranjske noči in Carniole povsem mrtev. Včasih bi pasalo, če bi se še tu kaj dogajalo in se nam ne bi bilo treba vedno, ko si zaželimo koncerta ali kakšnega drugega množično obiskanega dogodka, voziti v Škofjo Loko ali Ljubljano.
Permalink
22.06.2008
Objavljeno v miks ob 12:31 avtor: lola blue
Poleg Jonasovega “Video je jeba” mi je po zaključku predavanj letošnjega Blogresa v spominu še najbolj ostala trditev, da smo blogerji radikalni. Kršimo pravila; tudi tega, da se o stvari, o kateri bodo pisali vsi, ne piše. Takšna tema je vsekakor Blogres, ampak ker imam po tako dolgi blogerski neaktivnosti prste že kar malo zakrnele, menim, da se mi to lahko oprosti.
Za nepisanje lahko okrivim tudi dejstvo, da sem začela pisat dnevnik, prav tak - s papirjem in svinčnikom; zadnji mesec mature (ki ima močno pretiran sloves in je v bistvu precej bolj enostavna stvar, kot bi človek pričakoval) pa sem včeraj dobro uro pred Blogresom zaključila z nekoliko feministično naravnanim ustnim izpitom iz slovenščine, kjer sem - dobro zavedajoč se profesoričinega stališča - zatrjevala, da smo današnje ženske vorančevo močne, moški pa cankarjansko sanjavi. Če mora dekle fanta prositi za ples, to ni ok.
Da preidem k stvari; predavanja so se mi večinoma zdela super, nekateri predavatelji so bili seveda boljši govorniki, kot drugi, nekateri poznajo osnovna načela izdelave prezentacij, nekateri pa na zaslon povsem neestetsko poskusijo spraviti čim več podatkov in izgubijo mojo pozornost. Govorniki, ki sem jih ujela, so se lotevali tem, ki so se mi kot bodoči študentki trženja zdele strašno koristne, a pogosto predstavljene s takšnim ‘tehničnim vokabularjem’, ki ga - kot zaenkrat tehnološko premalo pismeno dekle - še ne razumem. Ostalo mi je le to, da se trudim biti čim bolj podobna kakšni spužvi, ki posluša in srka informacije, ki jih v največji možni meri tudi obdrži v glavi.
Po zaključku uradnega dela sem se po nekoliko adrenalinski vožnji do doma in kratkem skoku na piknik v Zgornjem Bašlju le odločila, da bi večerni žur v Čupiteriji znal biti zanimiv. Če ga najdeš, seveda. Lahko si predstavljate dve Kranjčanki, malodane izgubljeni v beli Ljubljani, ki v nekem kotu na skrivaj iz torbice potegneta zemljevid in poiščeta Mestni trg 4. Tako sva s še eno gorenjsko blogerko le našli lokal, ki se je mimogrede odprl le dan pred tem. V dobri veri, da smo si tam pač vsi enaki in je to povsem sprejemljivo, sem v manjši družbici pred vhodom na vprašanje: “A ste tudi vi vsi blogerji?” dobila odgovor: “Ne, tale je šef.” “Kakšen šef?” “Ja šef Čupitarne, ane!” Tako je moj pogum splahnel, a le do trenutka, ko se je lastnik izkazal za izjemno zgovornega in prav nič strašnega človeka, Čupitarna pa kot prisrčen lokal z dobrimi koktejli in simpatičnimi natakarji, kar je vsaj pri meni eden od glavnih kriterijev, ki odločajo, ali bo lokal postal “moj” lokal. Čupitarna je prestala test, njen edini problem pa je zaenkrat lokacija, ki ni v Kranju; a to se bo drugo leto, ko bo Ljubljana moj drugi dom in se ne bom več na vsakem vogalu izgubila, povsem spremenilo.
Sledilo je še malo rušenja meja, med drugim sem spoznala Ireno, Seksa, ugotovila, da berem njegovega sina, pa tega sploh nisem vedela, par bolj poslovno povezanih ljudi, kot je predstavnik Mojega siola, za katerega žal ne vem več, kako mu je ime, ker si imen ponavadi nikakor ne morem zapomniti; predstavnika Vichy bloga in konec koncev Hada, ki mi je bil prisiljen skoraj obljubiti, da bo organiziral blogerski miting, potem pa povedal, da morajo biti 18-letne punce ob taki uri doma. Tako blogersko avtoriteto je seveda treba upoštevati, tako da smo trije Gorenjci večer zaključili in se odpravili proti domu. 
Skratka, po dobrem mesecu sem nazaj, ampak prav nič ne obljubljam, za kako dolgo, ker trenutno še nisem na stopnji resnih blogov, ki so bili v zadnjih dveh dnevih na tapeti, ampak blogam, ko mi paše, ko imam čas in po možnosti še kaj za povedat.
Imam pa še eno opazko, obtožnico ali ‘obto’, kot bi s svojim neologizmom to opisal lastnik Čupiterije: Kje so ženske? Vsi predavatelji razen Nataše Pirc Musar so bili moški. Ali smo ženske povsem nepoučene na tem področju, smo slabše in nezaželene govornice ali se nam samo ne ljubi ukvarjati s takimi stvarmi?
Permalink
