10.03.2008
Objavljeno v miks ob 20:40 avtor: lola blue
Nekako pet do šest ur po posegu je učinek injekcije popustil, tako zdaj lahko delim svojo izkušnjo o pljuvanju krvi, ležanju z glavo navzdol in motorično nesposobni desni polovici obraza.
Dan mučencev sem primerno proslavila in se znebila enega izmed postrani rastočih modrostnih zob.
Kot prvo me je spoštovani zobozdravnik takoj ob prihodu šokiral, ko mi je povedal, da sploh ne ve, zakaj sem prišla. Če me ne pošilja ortodont, katerega pač nimam, in če z zobom nimam težav, potem nima smisla, da ga izpulijo. In to mi povejo danes.
Ob prav zabavnem opravljanju zobozdravnika in dveh simpatičnih sester je cel poseg minil v desetih minutah; dve injekciji, prerežeš dlesen, jo umakneš in izrežeš zob. No big deal, in ko sem mislila, da smo šele dobro začeli, so me poslali ven. V roke so mi še potisnili kuli in nek papir za podpisat, tu pa se moj spomin skorajda prekine. Stvar je taka, da se mi v zdravstvenih ustanovah rado vrti, sploh če v kotu opazim merilno posodo s 7,5 dl krvave vode. Ni prijeten pogled, sploh če veš, da je zadeva prišla iz tvojih ust.
Torej, papir sem podpisala, sestri sem zatrdila, da zoba res nočem vzeti s seboj in naj ga kar imajo, potem pa sem prav ponižno sklonila glavo, se nazaj usedla in jim sporočila, naj me 10 minut pustijo pri miru, da se malo uležem. 
A man’s gotta do, what a man’s gotta do.
Vsem morebitnim bodočim sotrpinom sporočam, da sploh ni tako hudo, prav nasprotno! Uro po posegu izpadeš pravi frajer, ko popolnoma brez bolečin pljuvaš kri kot kakšen ranjen boksar. Učinka botoksa na ustnicah mi verjetno ni treba omenjati. Razmišljam o ruvanju zoba dan pred maturancem. Niti make-upa ne bom potrebovala. Naravno rdeče ustnice in zardela lička, samo nasmeh je čudno kriv, govor ni razumljiv, ob pitju pa se rado zgodi, da se malo poliješ.
Konec koncev pa, sem omenila teden dni dopusta in vse tablete, ki jih lahko pojem? 
Permalink
8.03.2008
Objavljeno v miks ob 19:54 avtor: lola blue
Rojstvo. Pravijo, da vsaka smrt da možnost za novo življenje; moja sestra, ki se je nekega dne pritožila, da je nikoli ne omenim, pa pravi, da je pasjansa ubijalska stvar za poslovni svet in da se je v nekem ameriškem podjetju učinkovitev delavcev, ki so jim s službenega računalnika zbrisali tudi te najbolj primitivne igrice, drastično povečala. Mene ni prizadela samo izguba pasjanse, pač pa izguba vse glasbe, vseh datotek, predragega siola, blogosa, google readerja… Računalnik je kratko malo umrl. Na drugi svet ga je pospremil le neprijeten vonj, ki se je prejšnjo soboto razširil po hiši. S pokončanjem računalnika pa sem pridobila kakšno dragoceno urico časa na dan in se malodane ponovno rodila.
Nedolžno otroštvo. Posledično sem imela precej eventful soboto. Po začetnem prestavljanju po hiši in iskanju druge nekoristne zaposlitve, da premostim jutranjo (in počitniško obenem - huda kombinacija!) utrujenost, sem konec koncev priznala poraz in se lotila matematične domače naloge, slovenskega in nemškega eseja ter razčlembe zunanje zgradbe Vladimirja za razredno predstavitev. Fascinantne zadeve, a še zdaleč ne tako kot dejstvo, kako daleč lahko prideš, ko končno voziš avto. En, dva, tri, pa si okoli vseh sošolcev in prijateljev, ne glede na to, kje živijo. Večer pa se je nadaljeval bolj v stilu:
Uničenje idealov. Slej ko prej v vsakem odnosu dojameš, da ljudje nismo popolni. Hčerka spregleda očeta z veliko domišljijo in občasno izmišljenimi razlagami, v življenju zaljubljenca pa pride trenutek, ko se strezniš in spoznaš, da popolnost ne obstaja in da če z eno simpatijo ne bo šlo, pa pač ne bo šlo. Na glavo se ne bomo metali, saj pravijo, da so še druge ribe v morju. Konec sobotnega večera.
Prvi pravi prijatelji. Spoznanje tedna: Pravi prijatelj je tisti, ki ga lahko pokličeš ob treh popoldne in gre s tabo v šoping. 
Ti že veš kdo si. Moja omara in polička pa vesta, da se je nekaj zgodilo, saj je ena na novo obremenjena s puloverčki in ostalo kramo, druga pa z zasvojljivim parfumom s težko izgovorljivim imenom. Sploh če občasno zamenjuješ in združuješ slovensko izgovorjavo in angleške napise. Horizon.
Služba pa to… Ne bomo zdaj o tem razmišljal, samo opozorilo za maturante, čez 4 ure se pa res morate prijavit.
Zrela leta. Pravijo, da je matura zrelostni izpit. Sicer se z njimi ne strinjam, sploh pa ne, če je to le poskusna matura. In sploh, ko ugotoviš, da tvoji vrstniki v 12-13 letih izobraževanja niso pridobili osnovne pismenosti in se ne le ne znajdejo na “zemljevidu” sedežnega reda, nalepljenem na vratih učilnice, pač pa jim tudi listek s tujim imenom na klopi ne zadošča, da bi pomislili, da morda ne sedijo tam. Tako sem najprej morala odstraniti rahlo nesposobnega sošolca, da sem sploh prišla do mize, na kateri je kasneje nastal mojstrski esej na obupno dolgočasno in preveč splošno temo. Pa popolnoma nekoristen jezikovni test, razčlemba teksta o maorščini by Peter Seunig (?). Fascinantna zadeva, ni kaj.
in končno - reinkarnacija. Z novo soboto pride tudi nov računalnik, sicer ne s tako nostalgično vrednostjo, kot prejšnji, a že zgolj njegovo delovanje ga naredi za kar nekajkrat boljšega. Čudne tipkovnice se bom že navadila, do takrat pa bom namesto ž-ja pritiskala enter. Nenavadno pisavo, ki se mi kar naenkrat pojavlja na ekranu, se po vsej verjetnosti da spremeniti, prav tako pa tudi neutrudno piskanje msn-ja. Zakaj sploh vgradijo možnost, da za vsak hudič zapiska?! Potem pa je tu še tale rolerček na miški, ki mi vzbuja sum, da tale brezžičnost sploh ne deluje tako dobro in bi kabel konec koncev le prišel prav pri zaznavanju ne le mojih vztrajnih in jeznih gibov.
Tako se v enem tednu ponovno rodiš, vse, kar je potrebno, pa je, da ti nekdo oz. nekaj skuri računalnik. Če že zdaj glasno hrope in občasno smrdi, potem že hodiš po mojih stopinjah.
Permalink
