26.02.2008
Objavljeno v miks ob 23:08 avtor: lola blue
Po Terri in Billie je že čas, da razkrijem novo (v bistvu staro) pesem, ki me je v zadnjih dneh zasvojila. A must hear, ki ga po vsej verjetnosti že imate v ušesih, pa ne bo škodilo, če mu še enkrat prisluhnemo. 
Why do birds suddenly appear
Every time you are near?
Prva se je drogirala, druga je bila najprej posiljena, potem pa je postala prostitutka; kaj pa je z The Carpenters? Pevka je umrla zaradi anoreksije.
Ali so res prav vsi umetniki v življenju tako trpeli, če ne celo propadali? Zdravje in sreča ne navdihujeta, ali ima žalost le večjo moč?
(Se opravičujem za verzijo videa, ampak res se nisem mogla upreti. Fancy a curry? 
)
Permalink
24.02.2008
Objavljeno v miks ob 11:26 avtor: lola blue
Že samo iz sociološkega stališča nosijo učitelji, ravnatelji in drugi sestavljalci razredov veliko odgovornost. V bistvu določijo usodo par deset posameznikov, ki v tej skupnosti najdejo prijatelje ali ne; zasedejo vlogo, ki si jo želijo, ali ne. Ko poslušam zgodbe iz osnovnošolskih časov, slišim več zgodb o raznih prepirih in zatiranju, kot o najdenih pravih, iskrenih in zabavnih prijateljih; moja zgodba pa je dvoplastna.
Tista zadnja štiri leta smo se imeli povsem fajn, ostalo nam je nekaj zabavnih anekdot in peščica pravih prijateljev, tiste prave celovite povezanosti pa nekako ni bilo. Vse do konca osnovne šole, ko smo se šele začeli res spoznavati in spraševati, zakaj pravzaprav že prej nismo dojeli, kako se ujemamo. Nastalo je par parčkov in obljuba, da se spomladi redno dobivamo na obletnicah.
Včeraj zvečer smo ‘opravili’ s četrto obletnico, ki je bila uspeh že s tega stališča, da je manjkalo le par bivših sošolcev in sošolk. Prišli so tudi tisti, ki jih nisem videla že štiri leta in nepredstavljivo zanimivo je, kako se jih je večina v teh štirih srednješolskih letih našla.
Štiri leta je ravno prava doba, da smo si deep down inside še vedno blizu, a smo ravno dovolj odrasli, da imamo zastavljene cilje in dovolj poguma, da se predstavimo v tisti pravi luči in se ne trudimo ustrezati normam, ki so nam bile v preteklosti določene.
Problem igranja vlog sega še precej dlje od stika z vrstniki, v procesu odraščanja bolj ali manj agresivno zamenjamo tudi par vlog v družini. Tako najstnica, pa naj bo domišljava ali zgolj pod vplivom družbe, v določeni fazi svojo mamo postavi pred dejstvo, da zdaj pa tudi ona hoče svojo maskaro. V odgovor dobi zgrožen: ‘Pa ne boš tudi ti taka kot tvoja sestra?’ Been there, done that. Nič ne pomaga, izbrala si je tako (v primerjavi z drugimi še precej sprejemljivo) pot do nove, ‘višje’ vloge. Sploh pa konec koncev ni postala niti malo afnasta.
Vsak po svoje, a vsi se spreminjamo. Dobro pa je, da smo dovolj zmožni poslušanja in tolerantni, da dopuščamo človeku nositi čim manj mask. Naj bo to, kar je. Ali kar je postal.
Konec koncev pa štiri leta sploh ni tako dolga doba. Še vedno smo mladi - v najboljših letih, če smem tako reči 
- in ravno prav otročje pripravljeni na vsak štos in na bolj ali manj resen pogovor.
Pa še obljuba dela dolg: Včeraj sva z bivšim sošolcem imela zanimiv pogovor. V večini stvari se nisva strinjala (morda tudi zato, ker sva bila ravno prav ‘vesela’ in morda zaradi občasnega igranja hudičevega odvetnika z moje strani, ampak pustimo to ), a po premisleku sem ugotovila, da ima sošolec (kaj že?) po svoje prav. Nimam pojma o Janši, o situaciji na Kosovem, o Ruplu, podmladek SDS-a je pa zakon.
Prav povedala?
Permalink
14.02.2008
Objavljeno v miks ob 14:37 avtor: lola blue
Imam kar dva dobra razloga, zaradi katerih današnjega dneva ne morem preživeti niti zakopana v čokolado z občutkom samopomiljevanja in osamljenosti niti kot emancipirana ženska, ki se iz principa sama odpravi v kino; in zaradi katerih je kavica ob šestih približno vse, kar lahko stlačim v današnji popoldanski urnik.
1. Ko je kar naenkrat nakupljeno vse od maturantske obleke, čevljev, torbic, pasov in nakita, se četrtošolec počasi približa obdobju, ko se je dobro odločiti, kaj bo študiral in počel naslednjih par desetletij svojega še ne prav skrbno načrtovanega življenja. Nekako grenak občutek dolžnosti me zato žene, da se končno dokončno odločim; če se le da, čim prej, ker…
2…je jutri informativni dan. Pravzaprav moj drugi in ker se je prvi izkazal za tako produktivnega, grem še enkrat pogledat, če se stvar mogoče ponovi. V prvo, torej lani ob istem času, sem namreč ugotovila, da ne bom niti profesorica psihologije niti psihologinja v kakšnem zavodu, če pa nameravam delati v kakšni firmi, je vseeno, če izberem kaj drugega. Npr. trženje, ki je le druga, a še vedno psihološka oblika manipuliranja, tokrat z množicami.
Ker se mi matematika (z izjemo teh limit, s katerimi smo se ravno začeli boriti) zdi povsem fajn, ekonomija sploh ni tako slaba izbira in ker me kariera v metalurgiji ali elektrotehniki pač ne zanima, sem se pripravljena sprijazniti z že prav pregovorno slabo možnostjo zaposlitve.
Ko v tako pozitivnem duhu že misliš, da je vse rešeno, pa te na prijavnici čakata še drugo in tretje mesto oz. želja. FDV in pravo odpadeta, polovico Filofaksa tudi, druga polovica pa ima itak višjo omejitev kot Ekonomija; Gradbena, Elektro, Medicina…not my thing. Žal mi tudi CIPS s svojimi predlogi ni preveč pomagal, ne glede na to, kako privlačno se sliši postati misijonar, paznik v zaporu ali direktor banke.
Jutri in desetih se torej nahajam na Ekonomiji, trenutnemu navdihu in povsem spontani odločitvi pa prepuščam, kam me pot zanese ob 15.00.
Upajoč, da se jutri vrnem zanesljivo odločena in polna navdušenja, se poslavljam in vam želim lep dan.
Permalink
6.02.2008
Objavljeno v miks ob 15:47 avtor: lola blue
Jasno je, da imamo mladi v večini primerov vedno prav. O tem, ali je res nekaj na tej naši vsemogočnosti in nezmotljivosti, ali pa je morda na delu trma in kanček samovšečnosti, pa raje kdaj drugič.
Tudi borih 18 let izkušenj te nauči, da se moraš v življenju zase sam potegniti, ker se drugi prav gotovo ne bodo. Pomanjkanja spoštovanja, ki včasih celo preraste v popolnoma nezasluženo nesramnost, nisem bila deležna le v trgovinah in raznih uradih, čeprav se po kratkem premisleku morate strinjati, da je že to dovolj hudo. Ali mar prodajalki ne bom plačala z enakimi evri kot 40-letni poslovnež v obleki s kravato? Zakaj moram torej prenašati ignoriranje, zavijanje z očmi in ostale nesramnosti, ki me privedejo do razmišljanja, da se moram jaz potruditi, da z že skoraj pretirano vljudnostjo ne bom zaposlenih razjezila?
V tej točki se še popolnoma strinjam, v situaciji, ko se nam godi krivica, moramo imeti dovolj poguma in samospoštovanja, da ne pustimo, da drugi hodijo po nas. AMPAK, dejstvo, ki me v večini debat pusti samo na svoji strani, je, da je v kakšnem primeru morda dobro požreti svoj ponos in preprosto ostati tiho.
V marsikaterem neosebnem pogovoru (kot npr. v odnosu učitelj-učenec) se zgodi, da se izogneš nepotrebnemu prepiru s tem, da preprosto zapreš usta in kaj preslišiš. Prvi in najpogostejši protiargument je načelnost, ki nam veleva, da se nam krivice ne smejo dogajati in se moramo na primeren način maščevati. Toda, ali ni vredno ostati tiho in se s tem odkrižati prepira, ki se morda ne zadeva le dveh vpletenih, pač pa za sabo potegne cel razred?
Dva primera; sošolka, ki nas s svojo “gobčnostjo” sicer super zna organizirati, s profesorico slovenščine pa se je pripravljena spustiti v tak spor glede malenkosti, ki povzroči slab odnos s celim razredom do konca leta. In drugič, pretirano občutljiva dekleta, ki so ob profesorjevi pripombi, da “žvečijo kot kamele” tako užaljene, da je sklican roditeljski sestanek. Naj omenim, da je precej očitno, da se profesor šali, saj je pri njegovih urah precej smeha.
Včasih se pač splača požreti “žaljivko”, saj naša vzkipljivost ne vpliva le na nas. Zato se mi zdi stališče, da bomo precej težko prišli skozi življenje brez potrpežljivosti in občasnega taking one for the team, popolnoma resnično.
Permalink
