30.01.2008
Objavljeno v miks ob 14:51 avtor: lola blue
Tudi če se ne sprašujete, zakaj me tako dolgo ni bilo, vam bom vseeno kar povedala.
V tem času sem družinski proračun uspešno oskubila za okoli 900 evrov in končno v roke dobila dve koristni, prijetni in skorajda nujni pridobitvi.
Prva je (vsaj kronološko) tista čisto ta prava, ki se je vsako (običajno) dekle veseli - maturantska obleka. Pri tem je treba poudariti, da je bila popolnoma netipično žensko kupljena v prvi trgovini po pičli uri in le parih oblečenih oblekah. Zato je pa toliko bolj tipično blogersko od mene, da je bila prva stvar, ki sem jo po prihodu domov naredila, to, da sem odprla Irenin blog in poiskala nekaj podobnega in - najpomembnejše - kakšne so bile kritike.
Lepa, do kolen, srebrna, v glavnem popolna in - točno taka, kot sem si jo predstavljala, glede na to, da sem (na strašno žalost in razočaranje prodajalke) v trgovino prišla brez kakršnih koli idej o tem, ali mora biti kratka ali dolga, črna ali svetla.
Druga pridobitev pa je toliko dražja, kolikor več živcev je požrla. Zloglasna roza knjižica, izpit, dokazilo da “znam” vozit avto, ki sem ga dobila točno en mesec po 18. rojstnem dnevu. Če ste morda že slišali za urbani mit Jelke iz avtošole Humar, potem se prav gotovo zavedate, da… I was doing it the hard way.
Zdaj lahko iz prve roke pritrdim, da ne tepe svojih kandidatov, če pa izključimo še vzklike: “Ja luba duša, kaj pa delate?!” se pa tudi dere ne. Po njenih besedah sem glede na to, da sem dekle in še iz gimnazije za povrhu, kar dobra, da mi je v prvo uspelo.
Z meni zelo ljubega rdečega cliota pa sem zdaj presedlala na najbolj ljubko v mestu (rdeča Micra, za tiste, ki ne spremljate obcestnih plakatov). In še občutki po prvem poskusu: kot da bi se prvič usedla v avto. Tako da zdaj pridno vadim, da bom čim dlje prišla. 
Permalink
17.01.2008
Objavljeno v miks ob 13:23 avtor: lola blue
Intuicija, šesti čut in vse ostale preroške sposobnosti so strašno sumljiva tema. Dopuščam možnost, da res obstaja kdo s kakšnimi nenavadnimi sposobnostmi, ampak ne glede na to, kako temeljito brskam po spominu, se ne morem spomniti, da bi kdaj srečala človeka, ki ne bi trdil, da skoraj brez napak vse preceni na prvi pogled.
Kar veliko takih genijev je na tem svetu; čudno, da še vedno obstaja toliko situacij, ko se ne razumemo; ko se napačno precenimo.
Priznam, da sem zelo slaba pri prvih vtisih. Včasih traja par let, da človeka, ki sem ga sprva negativno ocenila, končno sprejmem in dojamem, da je pravzaprav super!
Torej, kaj hočem sploh povedati? Ker sem po duši psiholog, sem na začetku gimnazije začela z majhnim eksperimentom. V enega izmed številnih blokcev, dnevnikov ali kakorkoli že, sem zapisala prvo mnenje o sošolcih. In štiri leta kasneje me je prav fasciniralo, kako se mnenje spreminja. Ljudje imajo skrite talente, temne skrivnosti in izkušnje, ki lahko povsem spremenijo način, kako jih dojemaš.
V skladu s prvim mnenjem izbrana družba se je tako v teh štirih letih kar precej spremenila. In od zdaj naprej se trudim čim manj ljudi presoditi po prvem vtisu, ker sem po pravici rečeno v tem zanič.
Upanja pa še nisem izgubila, ker:
‘Good judgement comes from experience; experience comes from bad judgement.’
Permalink
6.01.2008
Objavljeno v miks ob 11:42 avtor: lola blue
Da ne bi mislili, da se samo naše zvezde prepirajo. Razlika je le v tem, da Američani to opravijo na nacionalni televiziji in iz tega naredijo šov, mi se pa le malo penimo in pljuvamo.
Vsak po svoje.
Speaking of Clay Aiken…
Ko zaradi prepira blondinke in bivšega luzerčka skoraj umreš od smeha…neprecenljivo. 
Permalink
4.01.2008
Objavljeno v miks ob 14:45 avtor: lola blue
Nekateri pojmi so bili ne le v slovenski, pač pa tudi v svetovni javnosti že neštetokrat prežvečeni in zvezdništvo je vsekakor eden izmed njih. Si zvezda, če si Jim Morrison ali če si Paris Hilton? Ali sta se Clay Aiken z Ameriškim Idolom in Brookers z YouTube kariero res približala zvezdništvu? In nenazadnje, ali v ubogi Sloveniji (ki pravzaprav s predsedovanjem pravkar doživlja svoje mikrozvezdništvo) slava sploh obstaja?
Mah, ne pretiravam, če rečem, da mi gre na bruhanje ob misli, da bi še enkrat morala suhoparno in totalno nezanimivo komentirati ’slavo’ z besedami, ki so bile že tolikokrat izrečene. Majhni smo, ni kaj. Kaj šele, če so ciljna populacija le tisti, ki poznajo blogersko sceno.
Zato pa je pojem mikrozvezdništva toliko bolj zanimiv. Sploh če ga razumemo tako, da mu “mikro” v tolikšni meri zmanjša pomen, da ostane le ‘biti prvi med enakimi’. In to pravzaprav vsi smo. Vsaj nekaterim je to še precej blizu, druge pa pozivam, da se na tem mestu nostalgično spomnite preteklih high school časov, iz katerih se vsekakor spomnite nekaj mikrozvezd. Ali pa ste ena izmed njih celo bili. Tudi na delovnem mestu zagotovo imate nekoga, ki ali neprestano zbija šale ali pa je toliko bolj uspešen, da izstopa. Če ne drugega, je tudi vsak očka vsaj nekomu zvezda - svojemu otroku.
Najlepše pa je, ko nekomu predstavljaš ves svet. Če pa temu ne moremo reči zvezdništvo vsaj na mikronivoju… Obseden oboževalec, nesrečen zaljubljenec ali zvest partner, vsi imajo svojega zvezdnika neprestano v mislih.
Torej, da zaključim vsaj za okus v skladu z rdečo nitjo blogerskega fenomena. Kateri so tisti “ta pravi”? Levinja mi da energijo, Drmagnum me navdihuje, Big Gigant Head me nasmeje, Rbrndusic mi približuje Žide, Saily mi krajša čas, Bamboo mi da misliti, Človek me zabava, pri talentu Cirila Jazbeca pa le ust ne morem zapreti. Oni so vsaj na spletu moje zvezdice. Pa še mnogi drugi.
Permalink
2.01.2008
Objavljeno v miks ob 17:23 avtor: lola blue
“Kokr je kruh bolš kt potica, tko je tud delo bolš kt dopust,” je modro povedala naša stara mama.
Pa še prav ima na nek način. Jutri se končno spet začne delovno leto in po sicer noro dobrih počitnicah se bomo lahko naspali, pomirili utrujene želodčke in spočili noge, saj zaradi (pri nekaterih manj in pri drugih bolj uspešno) izpraznjenih denarnic vsaj nakupovat ne bomo preveč hodili.
Vse je za nekaj dobro.
Pa srečno novo leto kar tukaj, če že sms voščil nismo pošiljali!
Permalink
