28.12.2007
Objavljeno v miks ob 15:42 avtor: lola blue
‘Kako lahko 15-letno dekle preusmeri tok življenja nekega Novozelandca do te mere, da ta postane budistični menih’ in ‘kaj sploh je modrost’, sta vprašanji, ki si ju zastavljam odkar sem prejela strašansko čuden in celo humoren mail, v katerem mi 26-letni Blake razlaga, zakaj me kliče Lola the Wise.
Najbolj čudno je, da s tem človekom nisem govorila že…celo večnost. Vse od časa, ko me je internet še navduševal s tem, da lahko z njegovo pomočjo komuniciraš z ljudmi z drugega konca sveta; on pa si je moje besede očitno tako dobro zapomnil, da se je zdaj odločil v več strani dolgem mailu vse obrazložiti.
Torej, če na hitro povzamem; 15-letniki so ena pametnejših vrst ljudi! 
Imajo razvito osnovno človeško intuicijo, ali kot pravi Blake, notranjo modrost, ki jim pomaga razumeti svet. Resnično razumeti! O tistem, česar ne razumejo, se pa na glas sprašujejo in pogosto so to res stvari, ki brez očitnega razloga otežujejo naše sobivanje. Neobremenjenost in provokativnost sta idealni lastnosti, ki ob ugodnih priložnostih 15-letnikom omogočata spreminjati svet. Ali v tem primeru spremeniti vsaj enega človeka.
Izkušnje krutega sveta pa povzročijo, da izgubimo stik z notranjo modrostjo, postanemo zadrti in brezupni. No, ta nesrečnik trdi, da je zdaj spoznal, kaj ga res osrečuje in postal bo budistični menih. Good for him. Mene pa da je svet zmedel in se moram spet naučiti uporabljati svojo “ability to make people question“.
V bistvu tega kot Modra Lola res ne delam več, sprašujem pa se, kaj blogerji sploh lahko naredimo in kateri blogerji so ‘modri’. Na prvi pogled se zdi, da je predpogoj za blogerke, da so stare 30+ in po možnosti matere samohranilke. To pravim čisto brez kakršnegakoli (pozitivnega ali negativnega) prizvoka, samo razkrivam vzorec, ki ga opažam. Pri blogerjih je stvar drugačna. Stari so tam nad 25, ker so do takrat še ‘neizkušeni’, pa do tistega leta, ko jih povozi čas, torej ne znajo več uporabljati interneta ali pa niti ne vejo, kaj blog je in da tam tisti, ki morda v resničnem življenju sploh ne pridejo do besede, lahko kaj ‘modrega’ povejo. Taki blogerji so špica. Tudi jaz jih z veseljem berem.
Ker pa se v kratkem, in ko rečem v kratkem, mislim čez 8 ur, bližam težko pričakovani ‘življenjski prelomnici’, že skrbno izbiram želje, ki si jih bom zaželela, ko upihnem svečke. Upam, da bo tort in praznovanj več, ker želja imam kar veliko. 
Morda bom res vsaj eno svečko žrtvovala za to, da si povrnem tole modrost. Se sploh ne sliši slabo. Vsekakor pa menim, da upanje še ni izgubljeno, vsaj kar se tiče provokativnosti, v kvalitetnem prepiru vedno uživam, tudi če igram hudičevega odvetnika. Samo da me tale polnoletnost ne bo preveč zresnila… 
Permalink
23.12.2007
Objavljeno v miks ob 21:32 avtor: lola blue
Imamo Svetovni dan intelektualne lastnine: 26. april. Poznamo Svetovni dan boja proti bolečini: 11. oktober. Potem je tu Svetovni dan oporečnikov: 15. maj. Karkoli že to je. Ne manjka niti Svetovni dan nekajenja: 31. maj. Po pravici povedano, imamo svetovne dneve prav vsega: hoje, kmetic, hrane, lutkarjev, podjetnic, sonca, šolskega mleka, edinosti Cerkve in boja proti širjenju puščav in suše.
Manjka pa nam en dan v letu. Najbližje mu je še Svetovni dan pravice vedeti: 28. november. Ta dan bi bil Dan resnice. Vse, za kar prosim, je en dan v letu, ko bi vsi govorili resnico. Karkoli vprašaš. In to brez alkohola. Potem ne bi bilo več težav s tem, da ne veš, kaj drugi mislijo. O tebi in o vsem.
Ker, če verjamete ali ne, je kar naporno. Oboje. Da ne moreš vsega povedati in da nečesa ne veš.
Permalink
22.12.2007
Objavljeno v miks ob 17:14 avtor: lola blue
Ne bom šla tako daleč kot Tina in sama sebi rekla, da sem čudna (čeprav je po svoje res ), bom pa uporabila očetovo modrost, ki pravi, da sva midva pač včasih rahlo avtistična.
Glede na to, da sem bivša bodoča psihologinja in da je letošnje maturitetno gradivo knjiga Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa, naj bi vsaj približno vedela, kaj je avtizem. In eno izmed številnih možnih značilnosti res imam.
Obsedenost s številkami ali bolje rečeno z namišljenimi povezavami, ki vodijo do sreče. Ko hodim po stopnicah gor, moram nujno začeti in končati z desno nogo. Ko grem navzdol pa seveda z levo.
To delam odkar pomnim in prišlo mi je tako v navado, da imam ‘naštudirana’ skoraj vsa stopnišča, po katerih se največkrat gibljem. Doma, logično; ko pridem na novo šolo, je to prva stvar, ki se jo naučim. Struktura stopnic. Kje začnem s katero nogo in kdaj moram vmes prestopiti dve naenkrat, da se izide.
Permalink
17.12.2007
Objavljeno v miks ob 18:31 avtor: lola blue
Kako veliko je teh vsakdanjih težav v komunikaciji… Ta, o kateri nameravam danes nekaj modrih povedati, je kar vsesplošno razširjena. Vsaj med ljudmi, ki radi (in) hitro govorimo.
Verjamem, da mnogo ljudi v tem sploh ne vidi težave; npr. tisti, ki v reklami prebere obvestilo…se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom…(ta je pač genij); ali pa kakšen udeleženec medcelinskega telefonskega pogovora (njemu gre le za denar); ali pa kakšen strašno retoričen tekmovalec v Piramidi (tu bi se pa dalo razpravljati o kvaliteti povedanega).
Mi navadni smrtniki, ki nam jezik včasih prehiteva misli, včasih pa se preprosto zaplete, pa kar pogosto trpimo za posledicami nerazumljivega žlobudranja. Zgodi se, da imam neko strašno pomembno novico… Jasno, da je moj cilj, da jo poslušalci čim prej izvejo, zato moje že tako precej hitro govorjenje še stopnjujem…in to vse do točke, ko preprosto ne gre več. Ker smo gimnazijci, torej bodoči intelektualci, uporabljamo dolge, hudo dobro zveneče besede. In pri takih se najraje zatakne. Če imam srečo, se oviri nekako izognem, morda preskočim kak zlog, požrem naslednjega in po hitrem postopku zaključim stavek.
Sama sebe vedno razumem, drugim pa nekako ne gre tako dobro, zato se večkrat znajdem v položaju, ko že povedano ponovim še drugič. Tokrat se že malo umirim in posledično imajo stavki rep in glavo. Ampak zadeva izgubi čar. Podobno kot šala, ki je nekdo ne razume in mu jo razlagaš. Pač, ni več smešno.
Torej, ker sem tako modra, imam prav zagotovo rešitev, kajne? Ja, počas pa s pametjo. Počasi se daleč pride. Ali pa kakšen drug slovenski pregovor. Če nič drugega ne pomaga, pa vdih - izdih, pa še enkrat od začetka.
And if at first you don’t succeed,
Then dust yourself off and try again.
Permalink
10.12.2007
Objavljeno v miks ob 19:21 avtor: lola blue
V zadnjem mesecu smo izpeljali zanimiv eksperiment, ki je bil logična posledica dejstva, da smo maturanti, ki se trudimo čim bolj izkoristiti zadnje skupno leto s čim več zabave, smeha in občasno neumnosti. Preizkusili smo vse od Kranja, Škofje Loke, Celja in Ljubljane. Človek bi si mislil, da se ‘nočno življenje’ v Kranju niti primerjati ne more z ljubljanskim. Ali celjskim. Tam so pa res žurke!
Pa sploh ni res. V tem preizkusu, ki ga je spremljalo precej novih krajev in ljudi smo ugotovili, da je ta ‘novost’ pravzaprav edina prednost. Sicer drži, da imajo Ljubljančani dober kebab; precej lokalov, ki so odprti tudi, ko te iz tistih ob Ljubljanici vržejo ven, češ da ne strežejo več; polno lučk in božične stojnice z raznimi darilci in kuhanim vinom; Celjani imajo Planet Tuš, dobro mehiško restavracijo s prisrčnim natakarjem in lokal z nepozabnim imenom Tam ko včiri; Škofjeločani pa grad, tortice pri Homanu, biljardnico in Studio. Za dobro zabavo ob koncu tedna pa potrebujemo le preprost lokal z dobro glasbo in - najpomembnejše - dobro družbo. Tega imamo pa dovolj kar v Kranju.
Tako da res ni pomembno kam gremo, važno je, da smo skupaj pravi ljudje, in da s smehom krepimo svoje trebušne mišice.
Permalink
9.12.2007
Objavljeno v miks ob 15:17 avtor: lola blue
Ni življenja brez prijateljev in ni prijateljev brez zaupanja. Je pa res, da je včasih nekaj, kar ti je nekdo zaupal in zabičal, da moraš biti tiho, precej težko zadržati zase. Če ne bi vedel, da je stvar v bistvu skrivnost, niti ne bi bilo tako težko, s tem v mislih, pa imaš občutek, da imaš to vedno na koncu jezika in se je strašno težko zadržati.
Vse razumem, ampak ni je bolj nadležne stvari, kot precej pogost pogovor, ki nastane nekako takole:
…
A: To že, ampak veš kaj mi je pa včeraj… Ah ne, nič.
P: Kaj nič?
A: Nič, nič, ne vem, kaj sem mislila povedat…
P: Kaj ne veš?! Povej no.
A: Ne, veš, skrivnost je… Sem obljubila da ne bom.
(Zakaj zaboga potem začneš??)
A: Pa saj v bistvu sploh ni zanimivo.
P: Ja, potem pa povej!
Verjamem, da je težko, ampak to se mi tako pogosto dogaja, da mi že žre živce. Ali je res tako težko imeti usta zaprta, ali me nalašč delate radovedno?
Permalink
1.12.2007
Objavljeno v miks ob 18:00 avtor: lola blue
Ali lahko dvigne roko nekdo, ki bi mi potrdil resničnost zgodovinskih podatkov, ki me zadnje par let tako nervirajo? Saj ne, da bi imela kakšne velike probleme s tem, da si pač zapomnim par imen, letnic, datumov in v skrajnih primerih ur (smrt Julija Cezarja, ja pred tremi leti sem vedela še do minute natančno), a vseeno. Neumno se mi zdi, da gotovost izjav nekih pretencioznih profesorjev enačimo z gotovostjo kakšnih res eksaktnih znanosti, katerih podatki so dokazani. Res je, potrpim še tole leto in s tem se mi vsaj ‘profesionalno’ ne bo več treba ukvarjati.
Motilo pa me bo še vedno. Glede na to, da se še o (pol)pretekli zgodovini ne moremo popolnoma zediniti, kaj se je pravzaprav zgodilo, kako naj potem verjamem prav vsem zapisom izpred več sto in tisoč let? Vem da je moje mišljenje precej igorantsko in v končni fazi se pač sprijaznim s tem, da je stvar že mimo in da so podatki o njenem poteku deloma dogovorjeni in deloma resnični, moja naloga pa je, da jih poznam. Verjamem pa vsem prav gotovo ne. To je problem.
Ne le zgodovina, enako je tudi z interpretacijami raznih literarnih del. Kako zaboga tisti ‘profesorji’ točno vejo, ‘kaj je hotu pesnik s tem povedat’? Dobro, recimo, da sklepajo, ker poznajo njegove življenje. Poznajo okoliščine, družbo tistega časa. So what! Lahko, da je delo res tako jasno in razumljivo, možno (in po mojem mnenju precej pogosto) pa je, da je umetniško literarno delo zelo osebna stvar avtorja, ni ga ustvaril ‘razumsko’. Čutil ga je. In je nastalo. K umetnosti pač ne prištevamo raznih poročil in besedil na nivoju večine naših blogov, kjer seveda obstajajo izjeme.
Omembe vredna je naprimer ena novejših objav Buba Švabe. Ne bom razpravljala o tem, ali je to umetnost ali ne, vsekakor pa v njej najdem več pomenov. Nimam pojma, katerega izmed njih je imel v mislih, razlagam pa si po svoje in zase. Ne bom napisala učbenika in objave interpretirala rekoč, da je BŠ 100% ciljal na eno in samo eno sporočilo. Ali povem svoje mnenje, ali pa pustim možnosti odprte.
Ne vsiljujem pa svojega mnenja ostalim. In kot vsak drug najstnik imam pri učenju probleme z enostranskim podajanjem snovi, pa naj bo to belogardizem na Slovenskem ali pa Kosovelov Kons X. Zaradi vzvišenosti in prepričanosti nekaterih v samo svoj prav pa niti zgodovinskim učbenikom ne verjamem več.
Permalink
