30.11.2007
Objavljeno v miks ob 17:42 avtor: lola blue
Nikoli si ne bom znala odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto, kar nekega človeka naredi privlačnega. Lepota in notranja lepota…precej široka pojma… če se najprej ustavim pri lepoti; je to pravilnost potez? Unikatnost? Lep nasmeh? Postava? Morda usklajenost z določenimi standardi? Pa notranja lepota… le inteligenca, zgovornost, dobrota, that special something, kar preprosto izžarevaš?
Če vprašate mene, je vse v očeh. Obstajajo ljudje, ki se jim samo zazrem v oči, pa se mi v trenutku zazdijo zanimivi. Ponavadi so to tiste temne oči…globoke in skrivnostne. Kar vem, da človek v sebi nosi nekaj enkratnega, nekaj zanimivega, vrednega ‘ogleda’, ali pa je pogled tako skrivnosten, da me ta želja - spoznati, kaj se dogaja v njegovi glavi - neustavljivo privlači.
Zanimive oči so vseh vrst in oblik, rjave, sive, zelene, azijske, stare in mlade. Le da imajo tisto iskrico in globino, ki te potegne vase… Posrka te! Pogleda kar ne moreš usmeriti drugam. Posebej nerodno je, če se ti to zgodi pri pouku matematike. Verjetno nisem edina, ki jo take misli premamijo, če so oči in njihov lastnik prave. O čem razmislja? Če je vsaj približno podoben meni, o matematiki prav zagotovo ne.
Tako da ne, ni vse le In his kiss…
Dve muhi na en mah. It’s in his kiss in Hugh Laurie, ki v vlogi dr. Housa po mnenju mnogih preprosto ima that special something. V očeh seveda.
Permalink
29.11.2007
Objavljeno v miks ob 14:38 avtor: lola blue
…imam za vas popolno izbiro.
Koncert Dotika ali The Touch, kot ga pevci ljubkovalno kličejo, bo po enem letu ponovno prinesel nasmeh na usta vseh poslušalcev. Lanskoletni koncert je bil nepričakovano uspešen, ko je MPZ Dotik presenetil in malodane šokiral poslušalstvo z izjemno izvedbo uspešnic iz filma Nune pojejo in izvrstnimi inštrumentalisti, ki so postregli tako s spremljavo z bobni kot tudi z električno kitaro.
Koncert bo ob 19. uri v glavni cerkvi v Stražišču pri Kranju, ki je ne morete zgrešiti, če se v Stražišče pripeljete s kranjske smeri. Naj vas dejstvo, da bo koncert v cerkvi ne zavede, ne boste poslušali kupa starih mam, ki mučijo svoje glasilke in vaša ušesa. Zasedba zbora je mlada, polna mičnih deklet in čednih fantov, na čelu z zborovodkinjo, ki vas bo vsekakor presenetila s svojo živahnostjo. Njeno poplesavanje in nasmeh je še posebej privlačen moškim poslušalcem, ki so bili lansko leto navdušeni nad njenim ‘miganjem in vrtenjem’.
Ne manjka niti simpatična bobnarka, ki je med drugim bralka blogov in kitarist, ki je kar sam bloger, zato je koncert pravzaprav neke vrste blogerski spektakel, ki ga blogerji iz širše okolice preprosto ne morete zamuditi. (Besedo blog bi res težko še večkrat uporabila v enem stavku 
) Po približno enournem koncertu pa tako večer lahko celo nadaljujete v blogerski družbi.
Uspešnice Abbe, Elvisa Presleya, Mojmirja Sepeta in filmov Nune pojejo ter My Best Friend’s Wedding, pa številna presenečenja, izmed katerih vam izdam le poseben bobnarski solo s spremljevalci na različnih afriških in drugih tolkalih, so razlogi, zaradi katerih koncerta ne smete zamuditi. Poleg tega pa bom tam tudi jaz. A imate sedaj dovolj razlogov?
Torej: petek, 30.11.2007, ob 19.00 v cerkvi v Stražišču.
Lepo vabljeni!
Permalink
27.11.2007
Objavljeno v miks ob 16:55 avtor: lola blue
Kako spodobni smo ljudje? Se res obnašamo, tako kot vemo, da je prav? Tudi ko smo sami? Je to sploh dobro?!
Obisk zobozdravnika zna biti prav zanimiva socialna izkušnja. Ne le, ko v čakalnici čakaš s krdelom osnovnošolcev in ugotavljaš, da tak pa že nisi bil! Ali pa s starejšo gospo, ki te ‘poznavalsko’ prepričuje, da sploh nima smisla, da čakaš, ker tvoji zobje vendar izgledajo popolnoma dobro in zdravo in lepo in oh in sploh. Ona že ve.
Najbolj zanimivo je, ko si v čakalnici sam. V takem primeru se nekako ne morem znebiti občutka, da me kljub temu opazujejo. S pogledom preiščem vse stene in kote, če bi morda zasledila kakšno kamero. Najdem seveda le kup zdravstveno ozaveščenih plakatov in otroških slik. Kamer ni, a občutek ne izgine.
Takrat se začne. Občutek, da me opazujejo, mi nekako govori, da se je treba spodobno obnašati. Vrtanje po nosu in praskanje tako ni sprejemljivo niti, ko smo sami v dvigalu! 
A potem je tu zehanje. Ali je treba dati roko pred usta? Saj nikogar ne moti. Veliko skušnjavo predstavlja tudi pačenje. Sem na javnem kraju, obstaja možnost, da me kdo vidi! Če tega ne bi vedela, bi se obnašala kolikor toliko normalno, saj sem vendar tudi doma sama v sobi in se ne pačim sama sebi. Ampak tam?
Najbolj verjetno je, da so to večinoma le moji problemi, saj mi še tako večkrat rečejo, da se pačim še takrat, ko se normalno pogovarjam. Pač, I have an expressive face. Ne morem pomagat.
Če pa se vam nikoli ne zgodi, da se komu nagajivo spačite, ali da le sami sebi v ogledalu pokažete jezik, potem je z otrokom v vas nekaj hudo narobe. Zamislite se vi! Ne pa jaz, ki mi v prazni čakalnici takšne neumnosti predstavljajo skušnjavo.
Permalink
20.11.2007
Objavljeno v miks ob 14:58 avtor: lola blue
Najlepše stvari se ponavadi zgodijo popolnoma nepričakovano. Pogosto pa opažam, da se sprva sploh ne zavedamo, kako velik pomen ima lahko nek na videz popolnoma nepomemben in bežno opazen dogodek. Še prehitro se lahko zgodi, da gre vse skupaj mimo nas, ne da bi se tega zavedali. Res pa je najhuje, če se tega, kar smo izgubili zavemo šele, ko je prepozno.
Naše možnosti so res skoraj neomejene… to neprestano obmetavanje z novimi priložnostmi, priložnostmi, da spoznamo nekaj novega… ali nekoga novega…ustavimo pa se seveda ne. Hitimo naprej in zamudimo tisoč in eno možnost za novo spoznanje. Navdih. Ljubezen. Razmislek.
Pri prebiranju blogov naletiš na malo morje misli, ki grejo skozi eno uho notri in skozi drugega ven. Nekemu neznanemu (vsaj meni trenutno) glasbenemu sladokuscu pa sem dolžna zahvalo, da me je vpeljal v popolnoma nove glasbene vode. Niti slučajno nisem pričakovala, da se bo iz napol odsotnega in zasanjanega brskanja po tujih objavah razvilo tako navdušenje nad prej meni nepoznano ali vsaj neopaženo jazz pevko.
Billie Holiday. Eleanora Fagan. Lady Day ali kakorkoli hočete.
Malo na splošno oz. izbor njenih pesmi:
Pa še zelo stežka izbrana ’tista ta prava’. Ki te prepriča. V mojem primeru zasvoji. 
Permalink
17.11.2007
Objavljeno v miks ob 17:06 avtor: lola blue
Rad te imam, ljubim te, sovražim te…
Vse omenjene besede vsaj po mojem mnenju nosijo precej močan pomen, zato me to, kar zadnje čase opažam, še bolj moti. Proti izražanju čustev nimam prav ničesar, a ne kar vsevprek brez posebnega pomena.
Z vsem dobro poznanim ‘rtm’-jem, ki se pojavlja ne le na koncu raznih sms-ov, pač pa celo v resničnem življenju (kar je približno na isti stopnji neumnosti kot taka uporaba besede ‘lol’), sem se že sprijaznila in ga pri drugih ne jemljem z dobesednim pomenom ‘rad te imam’, sama pa ga še vedno uporabljam le takrat, ko to tudi mislim. In tako je tudi z vsemi ostalimi frazami.
Glede na to, da se je že s kar precej ljudmi moje mnenje kresalo, dopuščam možnost, da se pač motim in je normalno, da jezikovni razvoj pripelje do ‘inflacije besed’. A to se mi zdi grozno. Če je ‘rad/a te imam’ uporabljen po recimo da treh dneh poznavanja, vse skupaj res nima kakšnega globokega pomena. Še huje, čar besed je uničen, ker če to uporabiš takrat, ko tega še ne misliš, kaj pa boš takrat, ko imaš nekoga res rad? Nimam druge izbire, kot da frazi ne verjamem več.
Zato bi bilo dobro, če bi besede uporabljali bolj premišljeno. Mogoče bi se na videz iz naših ust manj cedil med, a vsaj pomen bi se ohranil.
Permalink
10.11.2007
Objavljeno v miks ob 14:28 avtor: lola blue
‘Za dobrega filozofa ti je treba le, da se znaš čuditi.’
Če ste morda brali knjigo Zofijin svet, potem poznate prispodobo o svetu kot belem zajčku in ljudeh, ki smo v bistvu le drobcene pršice, ki živijo globoko v zajčkovem kožuhu. Filozofi pa poskušajo po tenkih dlakah splezati navzgor in pogledati velikemu čarodeju naravnost v oči.
Ne namerevam govoriti o filozofih in filozofiji, ker o tem resnici na ljubo nimam pojma, pač pa me je Deklina s svojim prispevkom spodbudila k razmišljanju, v tem primeru ne o mojem nečaku, ker tega pač nimam (še ), pač pa o moji stari mami. Stari ljudje so včasih precej podobni majhnim otrokom, predvsem ko se čudijo svetu; le da se otroci čudijo vsemu po vrsti in vse neobremenjeno odkrivajo na novo, starejši pa se čudijo napredku in modernemu življenju.
Tega, da moja mama celotnega koncepta interneta niti približno ne razume, mi verjetno ni treba posebej razlagati, še vedno pa me nasmeje, ko začudeno vpraša, če se ‘res da v internet pogledat, kakšno vreme bo’, ali kaj podobnega.
Kljub svojim dobrim 80im letim je še ‘popolnoma pri sebi’, veliko bere, zna mi odgovoriti na katerokoli matematično vprašanje, le daleč od doma se ne spravi več. Ko pa greva npr. v knjižnico, ki je recimo da 500 metrov oddaljena od naše hiše, ta pot traja vsaj 15 minut, saj je scenarij vedno naslednji:
3 koraki, pogled na cesto: ‘Oooo, koliko pleha!’ Prideva par deset metrov naprej in pred nama je Avtohiša Vrtač s seveda polnim parkiriščem avtomobilov. ‘Pa kdo bo kupil vse te avtomobile??’ ‘Koooliko pleha!’ Zgodba s tremi koraki in postankom za vzdih se tako ponavlja in ponavlja.
Ponavadi me s tem spravi ob živce, a obenem mi odpre oči, da naslednjič tudi sama opažam koliko avtomobilov je okoli nas, da se zjutraj večinoma voznik v avtu vozi sam, da sta na poti do moje šole kar dve tovarni, koliko dimnikov in spet pleh, pleh, pleh… Te stvari me spremljajo že vse moje življenje, ne zdi se mi čudno, da mi je 24 ur na dan na razpolago internet, da ima skoraj vsakdo svoj avto, a mama mi je pomagala vsaj do tega spoznanja, da svet ni vedno bil tak, kot je zdaj in da niti ni nujno, da tak tudi ostane.
Vse se spreminja, le da s svojo ozko perspektivo tega ne opazimo. Morda bi morali poslušati pametne besede svojih najmlajših… In najstarejših… In moje. 
Permalink
8.11.2007
Objavljeno v miks ob 13:10 avtor: lola blue
You can run, but you can’t hide.
Vzrok vsem mojim tegobam je pravzaprav Kašpar. Njegov blog je precej bolj poznan kot moj, in prav je tako. Potem ga pa moji sošolci berejo in naletijo na komentarje, ki so tako zelo ‘moji’…šment pa moj gobezdav gobec…da najdejo še mene. Ki je prvotno mišljen kot ne ravno znan mojim znancem. Med drugim zato, ker v nasprotnem primeru kdo mojo zgodbo preprosto konča z: ‘Vem, sem bral na blogu.’
Potem me pa sošolka, ki ji bomo rekli kar gospodična K, sredi hodnika ‘citira’…najprej se mi malo čudno zdi, potem pa izvem, da ona ‘zdaj moj blog bere!’ Da se vsaj nekaj dobrega izcimi iz tega delnega ponižanja in ponovnega dviga samocenzure za vsaj dve stopnji, jo vprašam za nasvet, kaj naj bo naslednja tema. Odgovor je jasen: ona!
Pravzaprav je gospodična K kar hvaležna tema. Kdo drug si še pri telovadbi prežge hlače? Se zaleti v okrogel kot? Brcne v več fifkov zapored?
Obenem pa je največji dobrovoljček, kar jih poznam.
Edina stvar, ki tem mojim nelegalnim bralcem…sem spadajo še gospodična S in gospodična T, bodoča pravnica in navdušena bobnarka…manjka je kanček dojemljivosti in računalniške spretnosti, ki bi jim omogočila spisati komentar. In to kar tu! Preko spleta. Tako ni treba čakati do naslednjega srečanja in mi tam povedati. Sploh pa se ne sredi razreda ali sredi Downa dreti: ‘A ti blogaš??’
Morda ste opazili, da nisem omenila nobenega gospodiča. To pa zato, ker oni pa res ne morejo biti moji bralci. O kom bom pa potem pisala??
Permalink
5.11.2007
Objavljeno v miks ob 16:08 avtor: lola blue
Kot je omenil že Mih@, je bila bivša juga zadnji teden cilj našega road tripa in zdaj vsa navdušena vsem, ki ste letnik 1988 in mlajši dajem napotke, kaj si nujno nujno morate ogledati, za starejše pa niti ni tako nujno, pač pa samo zelo priporočljivo.
Torej, must do in must see seznam gre nekako takole. Nujno…
… si poglejte množico pešcev, ki prečkajo hrvaško-bosansko mejo. Lahko bi rekli, da je pešcev na cesti več kot avtomobilov, iz Bosne pa nosijo vse od hrane, elektronskih aparatov, blazin in odej, pa do čebrov česnja (Banja Luka pa to ).
…se nekaj kilometrov za mejo peljite mimo restavracije Kod … i Lole, ki ima modro fasado. Upam, da je magičnost očitna.
…si oglejte preluknjane, porušene in požgane hiše celo pot od meje pa do Sarajeva. Težko verjameš, a tudi v Sarajevu so hiše zares prestreljene, vasi pred njim pa strogo ločene na muslimanske, v katerih opaziš minarete, in srbske, ki jih prepoznaš po napisih v cirilici.
…poskusite kafu iz džezvice na Baščaršiji, ki je prijetno presenečenje po kavah na cestninskih postajah v Sloveniji, pri kateri se ne moreš povsem odločiti, ali imajo priokus lešnika ali nekega čistila. Ta pa je verjetno najboljša daleč naokoli, sploh če jo pijete v kombinaciji z baklavo in z razgledom na čarobno arhitekturo hišic na Baščaršiji.
…obiščite Bagdad na Baščaršiji, fenomenalen lokal z rdečezlatimi kavči in blazinami, pisanimi zastrtimi lučmi in zanimivo ponudbo t.i. šiš. Okus čokolade in jabolka toplo priporočam.
…v državah bivše juge opazujte prometna sredstva, ki so ali legendarna, ali pa komaj zaslužijo svoje ime. Govorim o množici starih Jugotov in ‘Ko to tamo pjeva’ avtobusov.
…vstopite v sarajevsko džamijo in to zato, ker vanjo brez problema spustijo tudi ženske, če le pridete enkrat med 9. in 11. dopoldne in imate kapuco na svoji bundi. Če ste oskrbniku všeč, vam bo džamijo celo predstavil in z bosimi nogami se boste lahko sprehodili po tepihih. Sumim celo, da imajo neke vrste talno ogrevanje.
…si oglejte tunel, po katerem so Sarajevčani med vojno brez vednosti Srbov in OZN-a v mesto nosili zaloge in reševali ljudi.
…obiščite staro železnico na Mokri Gori, kjer imate možnost nastanitve v idiličnem hotelčku, pogostili pa vas bodo s tipičnimi specialitetami in vam predstavili minimalno tri direktorje kompleksa. Občutek, da je tam vsak drugi človek ‘direktor’, ne vara. Železnica je sicer zelo zanimiva, pokrajina čudovita, hiške na postajah pravljične, a ko ti eden izmed teh direktorjev pokaže sedem teh postaj, te osma niti ne zanima več. Vtis popravita baklava in sok v filmskem mestu, ki ga je zgradil Kosturica.
…v Beogradu na Dedinjah obiščite srbsko restavracijo, v kateri je en natakar duhovit Srb, drugi pa humorja poln Bosanec, tako da v kombinaciji s Slovenci vse skupaj izgleda kot en velik vic, saj se vsi vsevprek norčujejo eden iz drugega. Samo za okus: Kaj dela blondinka med dvema Slovencema? Moti. Če zmorete prenesti podobne očitke, se lahko ob porciji čevapčičev strašansko nasmejite.
…si oglejte Knez Mihajlovo, Hišo cvetja, Beli dvor (kjer srečate celo ‘mladega’ Aleksandra, če imate srečo) in trdnjavo Kalemegdan, slednjo če se le da konec tedna zvečer, ko se tam zbirajo mladi Beograjčani, ki s Slovenci radi začnejo pogovor. Sicer so sprva mislili, da smo Rusi, so pa bili vidno navdušeni, ko so izvedeli, od kod prihajamo. Dva Beograjčana, ki smo ju spoznali, sta bila v resnici sicer Rom in Makedonec, a sta bila vsaj politično zelo pomembna. Oče našega Roma je namreč ustanovil Srbsko demokratsko stranko Romov in še danes v njej igra pomembno vlogo (prejema pakete pomoči za otroke in jih prodaja naprej). Ženitna ponudba z 10 hiljada evrov nagrade za slovensko vizo vam ne uide, zato vedno imejte ob sebi zaupanja vredno osebo, ki vas ima dovolj rada, da vas ne bo prodala.
..obiščite Atelje 212 - gledališče z modernimi predstavami, primernimi za mlade in mlade po srcu, eno izmed kavarn verige Speak easy, pa še malo množico drugih lokalov, ki v Beogradu nudijo možnost za pestro nočno življenje. Se ti pa lahko zgodi, da je lokal, ki si ga nameraval obiskati žal zaprt. In to ne le za nekaj dni, pač pa je od zunaj vidno, da so notri le kupi opeke, čeprav je prejšni teden lokal še obratoval.
Hvala vsem, ki/če ste me pogrešali, zahvalo pa si zasluži še Saily, ker zdaj znam uporabljati Photobucket.
Ker smo potovali z gostoto dva blogerja/avtomobil, na tem mestu kmalu dodam še link kulinaričnega popisa mojega sopotnika.
Permalink
