26.09.2007
Objavljeno v miks ob 19:22 avtor: lola blue
Se vam je kdaj zgodilo, da ste si prislužili nagrado in dobili kazen?
Nekaj podobnega se mi je prvič zgodilo, ko sem bila še v sedmem razredu osnovne šole in sem bila nagrajena za spis na nekem literarnem natečaju. Nagrada je bila meni pisana na kožo. Obisk centra za tranfuzijo krvi. Ne vem, če se je nadobudnih učencev strašno vesela komisija tega zavedala, vendar to je zame kazen. Svetla točka je, da nimam niti najmanjšega potenciala, da bi kadarkoli postala zasvojena s heroinom, ker že ob pogledu na iglo…no…nisem preveč dolgo pri zavesti. Stanje se sicer z leti malo izboljšuje, vendar kri, injekcije in podobno…well, just not my kind of thing.
Drugič pa me je podobno razveselila prav naša do neba opevana gimnazija, ki na prireditvi Dosežki naših dijakov podeljuje neizrekljivo zanimive nagrade. Prvo leto me je kot nagrada doletel Kranjski zbornik, ki je sicer zelo ‘fascinantna’ zadeva, vendar sta mi dva, ki sta se prej nahajala v naši hiši, povsem zadoščala. Drugo leto sem podelitev protestno izpustila (no v bistvu pač nisem prejela nobene nagrade 
), delili pa so mp3-playerje! Zdelo se je, da se z leti nagrade izboljšujejo, zato sem letos pričakovala vsaj kakšen digitalni fotoaparat, če že ne avto. Upe sem gojila zaman, dobila sem gimnazijski zbornik! Ne vem, kaj je z našo gimnazijo in temu zborniki, a lahko jih je sram, da mi to sploh upajo podeliti.
K sreči je včerajšnji fantastični podelitvi sledil Impro Show v Downu, ki me je spet spravil v dobro voljo. Voknvofnej, Modro nebo, in vsi ostali nastopajoči so kot ponavadi navdušili celotno publiko, Pižama pa je bil preprosto enkraten. Slišali smo celo nekaj blogerskih šal, tako da je občinstvu pokazal, kje lahko najdemo njegova najnovejša mojstrstva.
Danes se lepi dnevi kar nadaljujejo, najprej z uspešno menjavo lokalov za kavico med odmorom za malico (krivda precej nesramnih natakaric, ki smo jim btw že v tem šolskem letu naredili kar nekaj prometa, zdaj pa jih žal ne moremo več prenašati. Novi kelnarji so super! 
), potem pa me je še sošolec (btw tudi maturantski soplesalec) razveselil z darilom iz Belgije. Čokoladicami seveda. Ne vem, ali je prebral mojo objavo o rožah in namig uspešno prenesel na čokolado, ampak vsekakor mi je polepšal dan.
Permalink
24.09.2007
Objavljeno v miks ob 14:39 avtor: lola blue
Sem tako modra, da mi že kar malo škodi. Zato se je zbral trop kirurgov in naredil zlobni načrt. Imam še slabe pol leta, potem pa se moji modrostni zobje, ki so pač moji in temu primerno trmoglavi in samosvoji (ne rastejo naravnost navzgor, kot normalni zobje, pač pa vodoravno v ostale), preteklost! Muke in bolečine so postranska zadeva, najbolj problematično vprašanje je, če bom potem še dovolj modra, da se bom smela imenovati Modra Lola?!
Permalink
22.09.2007
Objavljeno v miks ob 22:09 avtor: lola blue
Redkokdaj se zgodi, da me kakšna stvar tako pozitivno preseneti, kot so me presenetili teli naši blogerji.
Kot prvo vse pohvale in zahvale Saily, ki je vse skupaj organizirala in je na splošno ena zelo simpatična punca. Z zeleno torbo, ki ji super pristoji. In obetajočim se potovanjem. Brez malarije. Omembe vreden je vsekakor tudi Big Gigant Head, Igor, Luka, Matevž ali kakorkoli že želite; ki sploh ni nek aroganten in vase zagledan človek! Skrajno simpatičen in duhovit, pa seveda tako zgovoren, da komaj prideš do besede. Njegova edina pomanjkljivost je, da je Ljubljančan. (Z najboljšim možnim prizvokom seveda:)) Miha Rekar, Vaanja in Anaj (upam, da sem zadela) so zelo nasmejani, eni s pomočjo ‘dovoljenih’ substanc in drugi brez. :) Lavtarja in Megliča nisem imela priložnosti bolje spoznati, sem pa prepričana, da sta prav prijetna mladeniča. Prav tako Kašpar, ki je pač car, ker je skoraj moj sošolec. Aleksandra je tako ali tako super, potem pa je tu še Deklina. Zlata maturantka, samozavestno in nasmejano dekle. Fetaliju zamerim, ker niti približno ne sprejmem primerjave s tistim bitjem iz Mars napada. Sem upala, da sem podobna vsaj kakšnemu zemeljskemu bitju… 
Drugače pa človek nadpovprečno veliko uporablja angleščino! In baje pozna kar nekaj…hm…temnopoltežev.
Zelo prijeten večer (popoldne?) je za mano, bilo pa bi vseeno, če bi izpustila dogodek, ki je sledil blogerskemu srečanju in temu namenila več časa.
p.s. Lukazu pošiljam nazaj pozdrave!
Permalink
9.09.2007
Objavljeno v miks ob 16:12 avtor: lola blue
Saj verjamem, da je lastnikom psov včasih težko, ko morajo svojega ljubljenčka ob vseh nemogoče zgodnjih in poznih urah voziti na sprehod; toda veste kdaj se mi pa človeška lenoba zdi prehuda? Ko na poznem večernem sprehodu po gozdni cesti srečam človeka, ki z desno roko vozi avto, levo pa ima stegnjeno skozi avtomobilsko okno, da lahko drži povodec. Ubogi pes pa seveda teče ob avtu. Hudo.
Permalink
9.09.2007
Objavljeno v miks ob 12:22 avtor: lola blue
Ena slovesna in v srce segajoča zahvala vsem za lepe želje, prav vse so pomagale; pa tudi zvezdi utrinek je pripomogel pri misiji: preživeti sedem najbolj fenomenalnih dni v življenju. Kljub začetni nervozi in zelo zelo velikim pričakovanjem, sta nas dve ‘nočitvi’ na ladji (kjer smo vse nezaželene čevlje pometali kar v vodo ) in še nekaj več na Siciliji popolnoma navdušili. Z dokazi lahko potrdim, da je zabava lahko enkratna tudi, če potujete v sklopu šole z dvema spremljajočima profesoricama, katerima namenjam vse pohvale! O primernosti vodičke bi se sicer dalo razpravljati, a obenem hvala bogu za avtobuse, ki imajo možnost izključitve zvočnikov!
Sonce je bilo močno, avtobus razbit samo enkrat, ogledi pa dolgim nočem primerno utrujajoči, navdušila pa nas je Etna, ki je na našo srečo bruhala, ko smo jo obiskali. Bilo je ravno prav varno, da so nam še dovolili, da se nanjo povzpnemo, imeli pa smo možnost opazovati izbruhe kamenja, dim, ki se je dvigal iz razpok, segreta tla in v večernem času tudi lavo. Zaradi vremenskih razmer nas je sicer skoraj odpihnilo, a je bil to dober izgovor, da se je vsako dekle prijelo dveh fantov, ki so nas držali prizemljene. :) Večer smo, na veselje vseh deklet, preživeli tudi v mestu, kjer svoje počitnice preživlja Richard Gere; s svojim glasnim smejanjem in poplesavanjem po ulicah (da vdihavanja helija sploh ne omenjam), pa tamkajšnjih petičnih gostov najbrž nismo prepričali o dobrem slovesu naše gimnazije. Nekaj noči smo preplesali, nekaj prepeli, malo smo se zaljubili in precej nasmejali.
Vse skupaj, vključno z razredom, s katerim smo potovali, je bilo nepozabno. Slik, zanimivejših podrobnosti in ‘zmagovalnih izjav tedna’ pa žal ne morem deliti z vami, ker po dogovoru s sošolci Sicilija ostane tam, kjer je bila. Spominov polna glava in srce pa nas spremljata v teh dneh, ko ugotavljamo, kako strašno zabavno, prijetno in hkrati naporno je življenje maturanta. After maturantskim zabavam kar ni konca, a počasi se bomo morali strezniti in ja…celo nehati mučiti uboge fazane.
Permalink
