“Some days you are the bug, some days you are the windshield.”
Veliko, veliko vloženega truda in za povrhu še Milojkova brca v rit, pa sem na vrsti.
Samo za osvežitev spomina: Levinja - Milojko - Lukaz - and now let’s cut to the chase:
Pogoj pa je, da si ne pomagate z našim Bojanom. Računam na vašo poštenost. 
Oba lepotca (lepotec in lepotica, da ne bo pomote) sta malodane slavni osebnosti, zato pomoči zaenkrat še ne dobite.
Kdo sta gorenjska zvezdnika na sliki?
Sveže pokošena trava, doma pečeni rogljički, moker pes, jutranja kava, razgret asfalt po dežju… Neprenehoma nas obkrožajo različne vonjave in lahko trdim, da imam večinoma kar ‘dober nos’. Z izjemo nekega popoldneva, ko sem v Franciji obiskala tovarno parfumov in mi je nos za nekaj ur popolnoma zatajil, kar je v času, ko se ti obeta še nekajurna vožnja z avtobusom, kar prikladno. 
Po eni izmed raziskav je na svetu 3000 ljudi, ki so glede na vonj nam ustrezni partnerji. Ko sem obupajoč začela premišljevati, da obstaja velika možnost, da je večina teh nekje na Kitajskem, v Afriki ali nekje drugje bogu za hrbtom, sem sklenila, da verjamem samo enemu delu te izjave. In sicer temu, da si partnerja izbiramo glede na vonj. Kar do neke mere vsi vemo. Tudi pri prijateljih mi je zelo všeč, če prijetno dišijo, a tako zlobna nisem, da bi v nasprotnem primeru nekoga ‘zapustila’. Dostikrat pa se mi je že zgodilo, da me je nekdo privlačil izključno zaradi vonja. Pa imamo zaljubljenost na prvi voh. Nič novega, kajne?
Bolj zanimiva pa je obratna povezava. Opažam, da mi v obdobju, ko sem zaljubljena, vse diši. Celo nepredstavljive stvari, ob katerih ponavadi viham nos. Preprosto diši. Ko pa zaljubljenost mine, se situacija obrne. Postanem slabe volje že zato, ker mi vse smrdi. Tako enkrat obožujem vonj sveže pečenega bureka, z mastjo in vsem, kar spada zraven, drugič pa se sprehodim mimo pekarne in mi smrdi!
Zakaj sem se tega ravno zdaj spomnila? Pravkar sem se s kolesom peljala mimo slaščičarne in mi je vonj po torticah, pecivu in ostalih dobrotah sploh ni ustrezal. 
Mrzlici predvolilne kampanje se težko izognemo celo tisti, ki na srečo še nismo primerni za volilce. (In ‘na srečo’ ne pravim zato, ker ne bi želela voliti, pač pa zato, ker se samo križam ob misli, da moje sošolke in sošolci večinoma že lahko volijo in kam nas bo njihova ‘zrela in premišljena’ odločitev pripeljala.)
Eden izmed kandidatov, ki te zlahka pahnejo v zavijanje z očmi in spraševanje: ‘What were they thinking??’, je tudi najnovejši, kar dvanajsti kandidat Matej Sedmak. O mojem vsesplošnem entuziazmu in odobravanju ob tem, ko si ga predstavljam kot uradnega predstavnika naše države doma in po svetu, raje ne bi izgubljala besed; sem se pa, podobno kot pri Arturju Šternu (priimek ima pa skoraj lep), prav simpatično zabavala ob prebiranju njegovega ‘programa’. Kmalu po tem, ko sem se prebila skozi žalostno povprečne predvolilne obljube in cilje (ko bom jaz predsednik, bomo vsi zdravi, veseli in debeli!), sem naletela na točko programa, ki mi je res padla v oči. Ženstvene ženske enakopravno zastopane v politiki.
Tako, pa sem končno prišla do bistva zapisa. Vsa pohvala Mateju, da mi je, poleg običajnega pihanja na volilčevo dušico, celo dal misliti. Kakšne sploh so ženstvene ženske? Kaj predstavlja pravično in primerno vlogo ženske v današnji družbi? Vsekakor upam, da smo stereotip o tem, da lika, kuha in pere lahko samo ženska, prerasli. Še vedno pa ženski ostaja neka primarna skrb za otroke. Lahko se še tako pretvarjamo, da smo popolnoma enakopravne, a otroka lahko donosimo le me (pustimo za trenutek Schwartzenegerja ob strani). Jasno je, da tudi fizično nismo enakopravne…šibkejši spol in to. Verjetno je pač tako, da zmoremo različne stvari, a smo vseeno enako vredni. Toda ali potem res lahko pričakujemo, da bo razmerje med moškimi in ženskami v politiki 1:1, za kar si prizadeva Sedmak? Lahko, a obenem bo nataliteta še naprej padala. Razen, če bodo te ženske ostale ženstvene in ne bodo v boju za enake pravice v doslej ‘moškem’ svetu poteptale svoje narave in postale bolj…moške. In manj ženstvene(?). Karkoli že to pomeni.
Rešitve ne vidim prav blizu na obzorju, a dokler se težava ne razreši, se vsaj lahko zabavam ob neodločenosti večine žensk, ki najprej trdijo, da smo popolnoma enakopravni, obenem pa pričakujejo, da bodo moški pri zvezah vedno naredili prvi korak, vedno plačali na zmenku in povrh vsega še odpirali kozarce za marmelado.
P.s.: Popoldne, polno smeha, zaključila s prijetnim večerom z mislimi v Naklem in s telesom na Jazz Kampu v Kranju. Sploh nisem vedela, da mi je jazz tako všeč! In vem, nima zveze z ostalo objavo, ampak je treba povedati. 
Lahko snop ‘gorečih meteorov’ prekrije celo nebo na našem planetu, pa bo še vedno nekaj prišlo vmes in mi ne bo uspelo ujeti utrinka. Zadnjič mi je to uspelo na božični večer pred parimi leti in zdelo se je, da mi pač ni usojeno, da bi to še enkrat doživela. Vsaj tako sem mislila, ko so v noči iz nedelje na ponedeljek, ko naj bi cel svet opazoval meteorski dež (!), nebo popolnoma prekrili oblaki!
Ko bi takrat pogledi ubijali…ali vsaj ločili oblake!
Ampak priložnost zamujena, vrne se tri dni kasneje! Na kratkem polnočnem sprehodu, ko me je vrat že bolel od strmenja v nebo, se mi je nasmehnila sreča! Prekrasen utrinek, dolg, počasen in zelo svetel.
Želja pa tudi upam, da se bo izpolnila. 
Pridem nekega mirnega in deževnega ponedeljkovega večera v nek lokal in že pri vratih me pričaka prisrčen kelnar in mi jih odpre. Mislim si, ‘evo, pa še so kavalirji na svetu’ in mu to tudi povem; on pa z nasmehom odvrne, da pazi marele.
Verjetno je bil moj izraz na obrazu dovolj začuden, da se je takoj odločil pojasniti. Očitno se pogosto zgodi, da v zelo deževnih in vetrovnih dnevih k njim pride nek strašno premočen tip, ki trdi, da je samo prišel pogledat, če je nekdo tam. Malo se razgleda, nato pa se sprehodi do koša z dežniki, pograbi enega in odbrzi.
Zato so zdaj pri vhodu postavili nekega kvazi varnostnika, ki si, upam, da samo v glavi, beleži, kdo je prinesel dežnik sabo in kdo ne.
Tako se je moje počutje v minuti spremenilo od gospodične, ki ji odpirajo vrata, do kriminalca, ki hodi po barih in krade. Kaj se ti to vse ne zgodi?! K sreči je s svojo prijaznostjo kelnar kasneje popravil vtis celotne izkušnje.
Znanstveno je dokazano, da je ob daljši izpostavljenosti sončnim žarkom razpoloženje ljudi boljše. (hvala Neji za navdih:)). No, potemtakem sem jaz medicinski fenomen. Ob dnevih, ko vsi stokajo, da so depresivni zaradi dežja, sivega neba in pomanjkanja sonca, se počutim super. Razpoloženje je bolj umirjeno in ustvarjalno, pa še vroče ni! Česa bi si človek še lahko želel?
Verjetno se mi pozna, da sem rojena pozimi in narejena za zimo. Sneg je super, v mrazu uživam, poleti pa samo čakam, kdaj lahko vklopim nos in preneham dihati na škrge. Iz podobnih ‘dihalnih’ razlogov, imam tako rada zrak po dežju. Tako čist in hladen…mmm
Ko pa je že poletje, ne gre izpustiti poletnih neviht! Grmenje, bliskanje in ostale pogruntavščine narave me spravijo v čudovito voljo, prijatelji pa me grdo gledajo, ko vidijo, kako uživam, oni pa čakajo na nov val sonca in vročine. Takrat pa se jaz s priprtimi očmi (kdo lahko sploh gleda pri tem oslepljujočem soncu) obračam proti hribom in gledam, če se morda bližajo oblaki.
Kaj hočemo, čudak sem.
Ampak pravkar je začenjalo grmeti, zato sem zelo srečen čudak! Poletna nevihta vabi!
Ne vem sicer, kako mi to uspe, vendar sem vedno in povsod najmlajša. Poleg tega, da sem najmlajša v družini seveda. S tem se najmlajši otrok pač hitro sprijazni in če je tako bister kot jaz, se sprijazni še s tem, da bo tak tudi ostal.
Nekoliko bolj nadležno je, če imaš rojstni dan konec leta. Težave se ne končajo s tem, da se praznovanja vključno z darili ponavadi združijo z novim letom in morda še božičem (in kot je poudaril nek simpatičen uradnik, ko je na nek obrazec zapisoval moj rojstni dan, se tudi maček kar skup drži;)). To namreč pomeni, da si v svoji generaciji najmlajši. Od prvega razreda, ko še upaš, da bo minilo, dalje. Sčasoma te stalno namigovanje, da bodi raje tiho, ker si itak najmlajši, sploh ne moti več, ker se navadiš.
Ko pa podajaš svoje mnenje na blogu in ti dajo vedeti, da s svojimi 17 leti pač nimaš kaj odpirati svojih naivnih in neizkušenih ust, te pa stvar spet malo zbode. Pač spet rinem v težave a.k.a. pogovor z ‘modrejšimi’.
Najbolje, da zapečatim svoje gobec do recimo 25. leta, ko bom morda že imela zbranih nekaj ‘življenjskih izkušenj’, ki jih bo vredno deliti z drugimi.
Zakopana v kup dvajset in več let starih fotografij mojih staršev sem naletela tudi na nekaj starih časopisnih izrezkov, od katerih je bil eden še posebej porumenel in strašansko zabaven. Zdi se mi, da bi še komu lahko pričaral nasmeh na usta:
Težave s pokojniki
Suddeutsche Zeitung je iz kriminalističnih kronik zahodnonemških časopisov nabral tele cvetke:
Pokojni ni imel ne rok, ne nog in ne glave. Možno je, da je bil umorjen.
Storilec je skušal žensko zlorabiti. Policija ga je prehitela.
Zakonske žene, ki svojega moža ustrelijo, nimajo pravice do vdovske pokojnine.
Ugriznila je razuzdanca v roko in ga s tem oropala njegove moškosti…
Medtem ko je pilot mrtev slonel ob oknu in mahal, je klical na pomoč…
Že naslednje leto naj bi na enega državljana prišlo 400 policistov.
Uslužbenec na bencinski črpalki zaboden! Kdo je slišal strel?
Policija je jezna: spet je morala ustreliti kifeljca!
Vsako leto potegne policija iz rek okrog dvajser mrličev, ki si hote ali nehote vzamejo življenje.
Truplo ni odprlo vhodnih vrat, zato se je policija spet odpeljala.
Tik pred svojo smrtjo je še živela, so rekli starši umrle.
Konj ni hotel dati policiji nobene izjave o nesreči.
Veselo se je pačil, kot da ne bi bil dva dni prej naredil samomora.
Upepeljeni je bil tako hudo ranjen, da ga je bilo treba odpeljati v bolnišnico, je sporočila policija.
Nato se je truplo pokrilo z listjem in zbežalo. Dva tedna kasneje so ga prijeli v bližini Frankfurta.
V cigankinih spodnjih hlačah so našli ukraden brusilni stroj.
Udaril jo je po glavi, potem pa se je posvetil drugim hišniškim opravilom.
So ženske, ki so blond. So ženske, ki se znajo lepo “zrihtat”. So celo ( :P ) ženske, ki so lepše od mene. Ampak to me ne moti. Motijo pa me ženske, ki so blond v glavo.
Bamboo s svojo objavo in še nekateri drugi blogerji z raznimi variacijami na temo lepota & ljubezen so me spodbudili k razmišljanju. Kar je dobro, mar ne? Kot že mnogokrat poprej sem prišla do zaključka, da je edina stvar, ki mi res žre živce, ženska, ki se jo v mojem okolišu pogosto označi kot ‘blond v glavo’ (v nadaljevanju bo poznana kot blont).
Blont ženska ima lahko raznovrstne odtenke las, res pa je, da je praviloma pobarvana na platinasto blond. Nekateri primerki teh bitij po mestu stopicljajo kar v trenirki, spuščeni globoko na boke, drugi pa so svoji ‘lepoti’ primerno ‘ušmekani v nulo’. Do nedavnega so pod roko nosile Pink bag, ta pa je na veliko srečo mimoidočih in zdravje njihovih bolečih oči dočakala svoj bridki konec priljubljenosti, tako zdaj ta blont ženska pod roko obvezno drži drugo. Blont žensko namreč.
Če po sili razmer srečam to dvojico že z roko v roki, se zahvalim Bogu za srečen dan, saj ga ni bolj groznega doživetja kot to, da sem primorana spremljati snidenje teh prelestnih gospodičen. Vse skupaj se začne dolgih deset sekund, preden si skočita v objem. Dolgih zato, ker jih zapolni njuno kričanje. Visoke frekvence, navdušeno poskakovanje in obvezno pritegovanje pogledov.
Vse skupaj bi še prenesla, če ni bi bile te blont ženske zabite kot telegraf štange. No, da ne bom preveč politično nekorektna; niso sposobne globljega pogovora kot katero majčko kupiti, kakšni čevlji so ‘in’ in koliko kalorij imata pirin zavitek ter dietna kola.
Od tod torej izvira moje slabo mnenje o novodobnih barbikah. Res je za začetek neke zveze potrebna fizična privlačnost. Se strinjam. Toda ali še nikoli niste opazili, da vas privlači nekdo, ki ni popoln v skladu z današnjimi standardi? Nekdo, ki odstopa od povprečja, a ga prav to dela unikatnega? Tudi jaz hočem popolnega moškega, a če je vse, kar vam je všeč, taka blont ženska, potem naj bo.
Hvala Bogu, da sem črnolaska.
Zakaj je danes pritoževanje tako fakin priljubljeno?! Vzameš primer nekega intelektualca wannabe, ki si izbere neko poljubno temo, karkoli od politike, javnega življenja, tehnike pa do soljudi in odnosov in to popolnoma spljuva! Počuti se super pametnega, ker se je dvignil nad nivo povprečne javnosti in pokazal svoj gnus do običajnih ljudi, ki ne vidijo, kar on vidi.
In kaj se zgodi? Požanje pravi aplavz! Ljudje ga nagradijo, da jih je potlačil v zemljo in se potihem sprašujejo, zakaj se tega niso sami domislili. In že imamo 20 novih godrnjačov, ki zlivajo svoj gnoj in so popolnoma nekonstruktivni, ker ne ponudijo rešitve. Ne, to bi bilo že preveč!
In ne namigujem na nobeno določeno osebnost, le na splošno kulturo današnje civilizacije. Nihče ni boljši, če spljuva vse ostale in ne ponudi ustrezne rešitve. Vključno z mano.
