15.07.2007
Raj na zemlji
Izgleda kot raj?
Pa ni. Je le morje.
Morje na Krfu.
Kamor odfrčim jutri. 
Potem me pa 14 dni ni.
Wuhu! 
15.07.2007
Konga Vibes
V domačem kraju je gasilska veselica, mi pa gremo poslušat neke Malavijce! Grozljivo!
Včeraj se je Festival Carniola v Kranju zaključil z nastopom sedemčlanske malavijske skupine Kongo Vibes, zmagovalcev južnoafriškega glasbenega tekmovanja. Kaj si pod tem lahko predstavljamo? Temnopolto skupino, ki igra na kongo bobne in pleše tradicionalne afriške plese. Pa ni res! Navdih za pesmi res predstavlja tradicionalno izročilo, njihove obleke res izgledajo ‘afriško’, pridih urbanosti pa pričarajo sodobni inštrumenti, bobni, električne kitare ipd.
Živahno so zapeli in odplesali prvo pesem z nasmehom, ki je spominjal na Julio Roberts, na koncu pa povedali, da je naslov Umiram!, govori pa o bolnikih z AIDS-om. Nadaljevali so s pretresljivimi besedili o sirotah in umrlih sorodnikih, izražali pa so tak optimizem, da so občinstvo spravili na noge. V skoraj dveurnem nastopu so tako razgreli občinstvo, da smo jih z aplavzom ponovno priklicali na oder in z nasmehom ter neizmerno energijo so ponovili zadnji dve pesmi.
Ljudje so plesali, ko je glavni pevec prišel med občinstvo smo celo peli, pa čeprav v malavskem jeziku. Dve popolnoma različni civilizaciji sta se povezali in povrnila se mi je vera v nezadrtost slovenskega naroda.
Afriška kultura gor, afriška kultura dol; verjamem, da so se po nastopu ti tradicionalni Afričani preoblekli v kavbojke in majice, a vseeno so nas napolnili s toliko energije, da smo vso pot domov peli in poplesovali.
13.07.2007
Dirty dancing - londonski ‘muzikal’ v Ljubljani!
Na splošno sem mnenja, da je slovensko publiko težko zabavati. Torej če si slučajno glasbenik, igralec, plesalec ali kakršen koli umetnik, moraš zbrati kar precej poguma, da se postaviš pred gručo slovenske publike, ki te bo po vsej verjetnosti le mrko gledala in ne kazala kakšnega posebnega navdušenja.
Z ozirom na to prepričanje in z dejstvom ‘če sej že plačau bomo pa užival’ sem si včeraj ogledala ‘muzikal’ Dirty dancing. Kot je z razočaranjem omenila že irena, to vsekakor ni bil muzikal, a kljub kislemu nasmehu, ko mi je v črno oblečena mladenka v roke potisnila koncertni listič z napisom: Glasba iz filma Dirty dancing, so me poskočni Angleži pozitivno presenetili. Kot rečeno sem se že vnaprej odločila, da se osredotočim na biserčke predstave in s tem sem začela že pred samim dogodkom. Nalašč sem spregledala vse ostarele pomembneže, ki so se na dogodek prišli le ‘pokazat’ in v odmoru spit kozarec šampanjca (ki se mu tudi jaz nisem preveč upirala) in z ’sokoljim okom’ iskala morebitne zanimive goste. Poleg Manice Ambrožič, ki je pač poznana a ne preveč zanimiva, je moje oko uzrlo še Barbro Drnač (upam, da je to prav napisano) ter plesalca Erika skupaj z eno izmed Jambrekovih dvojčic, ki je btw še manjše postave, kot izgleda na televiziji.
Z obvezno desetminutno zamudo se je predstava začela. Zmožnost plesati na vso moč in obenem peti me je presenetila, a za to so vendar trenirani in dobro plačani, kajne? A kljub temu me je kar nekaj plesalcev (beri: blondinec v črni majici in majhna kratkolasa črnolaska) s svojo energijo navdušilo! Tudi razporeditev inštrumentalistov je omogočala spremljanje vsakega zvoka in giba vsem dobro poznanih plesov in glasbe. Komaj opaznega pozibavanja na stolu pa so me odrešili plesalci, ko jim je uspelo pričarati enega preredkih trenutkov, ko se posamezniki ujemajo kot delci ogromne sestavljanke in se družba giblje v isto smer, v tem primeru z boki levo, desno, naokoli… Ja, občinstvo so spravili na noge in za nekaj sekund so cele Križanke zaplesale ob ritmih Umazanega plesa. Seveda se je vrsta ‘špilferderberjev’ odločila, da se usede, zato so s plesom nadaljevali le pogumni posamezniki, ki se ne dajo motiti in se upirajo slovenski opravljivosti. Tako je levi del občinstva poplesaval vse do odmora. Bravo!
Po odmoru so zapeli še nekaj uspešnic in seveda zaključili z The time of my life. Lahko rečem, da sta (vsaj zame) že omenjeni blondinec in postavni glavni pevec predstavo rešila. Sploh pa, ko na oder postaviš kup plesalcev in pevcev, ki so po vrhu še Angleži, kaj gre še lahko narobe? Poleg zadrtega občinstva seveda… Pa sem se tudi temu uprla in stoje pričakala venček največjih uspešnic, pri katerem se v navalu čustev znajdeš s solznimi očmi pri romantičnih baladah in takoj naslednji trenutek poplesujoč ob živahnih ritmih z dodatkom ‘šejkanja’ ritk glavnih plesalcev in plesalk v ljubkih oblekah.
Podobno kot irena pa zamerim tistim, ki so stoječe ovacije na koncu razumeli kot znak za odhod. Malo je manjkalo, pa bi jih z lastno silo potisnila nazaj na stole, da bi z aplavzom skupaj pričakali še kakšen dodatek.
Naj zaključim z legendarnim: Nobody puts Baby in a corner!
11.07.2007
Izjava dneva:
“Long-term relationships don’t last long.”
Zanimivo, ko pomisliš…
Mišljena pa so seveda bila razmerja na daljavo. Toda tudi o tem bi se dalo razpravljati. Pa o tem, kaj se šteje za dovolj veliko ‘daljavo’, da se ji že pravi ‘daljava’. Drugo mesto, država, celina?
P.s.: Morebitnim brezupnim romantikom pa priporočam film ‘Serendipity’ (2001). Se sklada s temo. Pa še izjemno prisrčen je.
8.07.2007
Live Earth - in zemlja je rešena
Pred enim letom je bila Terra Naomi dekle, ki je znalo peti. Trudila se je postati rock zvezda, hodila je na turneje, vendar se ni prebila na vrh. Prišel je prelomen trenutek, slavo ji je prinesla spletna stran YouTube. Včeraj pa je to dekle nastopilo ob boku Madonne, Lennyja Kravitza, Shakire, Jamesa Blunta, Red Hot Chili Peppers, Snow Patrol, Alicie Keys, Keitha Urbana… na svetovnem dogodku - Live Earth. Vse koncerte je bilo možno spremljati prek spleta na http://liveearth.msn.com/.
Tako se sredi popoldneva odločim in pogledam, kdo nastopa. Zdelo se mi je, da mora biti v Londonu še najbolj zanimivo in koga ujamem? Terro! Izjemno pevko, ki sem jo spremljala od začetka njene kratke kariere. Ob pesmi, s katero je zaslovela, se še vedno naježim.
Videti to v živo, pa čeprav prek ekrana… Enkratno! Res sem se počutila, kot da sem na Wembleyu in vse skupaj spremljam od tam. Da pa občutkov, ko je ob polnoči nastopila Madonna, ki je skupaj z zborom otrok zapela Hey You, raje sploh ne opisujem. Izjemno!
Drugo in mnogo bolj pomembno vprašanje pa je, kaj dobrega je Live Earth prinesel. Če hočem biti politično korektna: Veliko dobrega! Ljudje se bolj zavedajo največjega problema, ki teži Zemljo! Ljudje bodo pritisnili na politike, da spremenijo način gospodarjenja in življenja nasploh.
Toda, let’s be honest. Dogodek je tisočim in tisočim ljudem, ki so se koncertov udeležili dal občutek, da so storili nekaj dobrega za naš planet in da so zdaj ‘opravili’. Kaj so storili v resnici? Plačali letalsko karto ter prispevali k dodatnemu segrevanju ozračja. In koga v bistvu sploh briga, zakaj lahko v enem dnevu spremlja toliko izjemnih glasbenikov na enem kraju? Državljani držav, v katerih je bilo ta megalomanski dogodek možno spremljati pa tako ali tako že vedo, da problem obstaja. Nekateri se ga celo trudijo rešiti. Držav, ki pa so ene pomembnih krivcev za segrevanje ozračja (ali vsaj izvrševalcev, če že ne krivcev), torej takih, v katerih se sekajo pragozdovi, pa prav nič ne briga, zakaj neki priviligiranci skačejo ob ritmih priljubljenih glasbenikov in zraven vpijejo: Rešujemo svoj planet! Veliko bolj jih skrbi, ali bo ‘nam’ uspelo in bomo uničili njihovo gospodarstvo, ki temelji izključno na virih dohodka, proti katerem se z okoljevarstvenimi akcijami borimo.
7.07.2007
Sanje
1. Sanjala sem o tem, da bi postala smetar. V svojem zgodnjem otroštvu sem skoraj ves čas preživela zunaj, zato sem vsak torek in petek videla smetarje, ki so se peljali mimo. To so bili prijetni možje, ki so se z mano vedno ‘hecali’, poleg tega pa se mi je to zdela popolna služba. Vedno si zunaj, pa še lahko se tako kul voziš zadaj na tovornjaku.
2. Stara mama mi je znova in znova brala pravljice o tej in oni princesi, zato sem, vem zelo stereotipno, sanjala o tem, da bi imela lase do tal in krono na glavi. Posledično je vsaka stvar in oseba na mojih risbah imela narisano še krono, pa če je bila to deklica, maček ali drevo.
3. Vedno sem sanjala o tem, da bi postala slavna igralka.
4. V mali šoli so nas prvič začeli spraševati o našem sanjskem poklicu. Do takrat sem sanje o smetarjih že prerasla, zato se mi je najbolj sanjsko zdelo postati mamica. Vsi ostali so izrazili želje postati učiteljica, zdravnica, pilot in policaj, jaz pa sem skromno ostala pri mamici.
5. Zdaj pa ‘prave’ sanje. Več tednov zapored sem ponoči imela nočne more o žuželki. Ne vem, kakšna žuželka je to bila, vendar je morala biti zelo grozna, saj sem prvo noč, ko sva s sestro dobili pograd, zaradi te žuželke v spanju skočila z vrha pograda.
6. Sanjala sem o tem, da bi živela v hiši polni muckov. Vedno sem imela samo enega, pa še ta je trpel, ko sem ga vlekla za rep, z njim plesala, ga učila hoditi po dveh nogah in podobne vragolije; a če bi jih imela za polno hišo, bi bila zabava toliko večja! Zame, ne za njih. 
7. V neki ustvarjalni delavnici smo izdelali velikega plišastega medveda in na rdeče papirnato srce napisali svoje največje sanje ter jih zakopali med pliš v medvedka. Ostali otroci so napisali, da bi radi leteli, govorili z živalmi ipd., še vedno pa se spomnim natančno, kaj sem napisala jaz: Želim si spoznati ljubezen svojega življenja.
Bolj kot vse drugo na svetu pa me zanima, o čem so sanjali:
Ameli, buba švabe, pavla, Big Gigant Head, milojko in lukaz.
Morda ste opazili, da sem jih naštela šest. Zakaj? Ker sem nekaj posebnega in pri tem vztrajam! 
5.07.2007
Pajkofobija;)
Posebej za milojka objavljam enega izmed filmčkov, narejenega kar nekaj časa nazaj. Po vsej verjetnosti bo odstranjen v kar se da kratkem času, tako da milojko, pohiti!
4.07.2007
Slovenka sem!
Bilo je okoli dneva državnosti. Pred lokalom, v katerem sem sedela, je eden izmed podmladkov slovenskih strank imel stojnico in mimoidočim mladim delil neka simbolična darila ter čestital ob dnevu državnosti. Tudi sama nisem preveč navdušena, če mi nekdo na ulici nekaj potiska v roke, a odziv velike večine mladih se mi je zdel zaskrbljujoč. “Oh, to pa mene čisto nič ne zanima!” “Kaj me pa briga še ta dan državnosti!” so nergali in zaničljivo zamahnili z roko. To so bili mladi ljudje, recimo od 20 pa do 30 let stari, in niti eden izmed njih se ni odzval tako, da bi dal vedeti, da je ponosen Slovenec.
Zaradi takšnih in podobnih pripetljajev pa tudi nekaterih blogovskih prispevkov, ki sem jim priča te dni, sem zaskrbljena nad ’stanjem duha’ med Slovenci. Da tega, da je nad nami obupal celo naš voditelj zaradi njegovega vprašljivega duševnega ravnovesja, sploh ne omenjam.
Zdi se, da v drugih državah že otrokom začnejo polniti glave s ponosom do svojega naroda, vse kar znamo mi, pa je pritoževati se in poudarjati svoje slabe lastnosti. Problem postaja vse hujši, saj izgleda, da se slabša tudi stanje našega jezika. Slovenščine. Slabega poznavanja slovnice ne bom spet omenjala, ker sem o tem že pisala, a vseeno lahko ponovno poudarim, da me bolijo ušesa, ko slišim, da celo mediji ne znajo zanikati glagola ob rodilniku. Velik problem je tudi ne le vse pogostejša uporaba tujk, temveč celo besednih zvez, ki ‘delujejo’ le v recimo angleščini. Ko slišiš, da se nekdo zmoti in reče, da ni plačeval pozornosti (he wasn’t paying attention), se res zamisliš.
Tako, problem imamo, vprašanje je le, kakšna bo rešitev. Menim, da nas učiteljice slovenščine in politiki ne morejo popolnoma spreobrniti (čeprav bi vsaj predsednikovo izkazovanje ponosa tudi pomagalo) in narediti zavedne Slovence. Lahko pa bi to naredili naši ’slavni’. Če bi slovenska mladež slišala popularne Slovence spet in spet zatrjevati, da so ponosni Slovenci, bi se verjetno kaj ‘prijelo’. Zdaj je edino vprašanje, ki ostaja, kdo so popularni Slovenci. Jan Plestenjak? Tina iz BB? Jonas?
3.07.2007
Zgodba o morski zvezdi
Bila je temna in viharna noč. Ob jutranjem svitu je nevihta minila, pustila pa je posledice na več kilometrov dolgi peščeni obali. Na njej so ležale morske zvezde, ki jih je naplavilo morje. Mlad mož je na jutranjem sprehodu opazoval zvezde in premišljeval o tem, kakšna škoda je, da jih bo ravnokar vzhajajoče sonce izsušilo in jim izpilo življenje. Ko mu je pogled zaneslo proti obzorju, je zagledal majhno deklico, ki je tekala od enega do drugega konca plaže kot plima in oseka. Izgledala je, kot da izvaja nek zanimiv ritual, zato se ji je približal. Naenkrat je zagledal, kaj deklica pravzaprav dela. Eno za drugo je morske zvezde metala v morje.
Rekel ji je: “Zakaj se ukvarjaš s tako brezsmiselnim početjem? Na tej plaži mora biti na tisoče morskih zvezd, ki jih čaka smrt. Ne moreš napraviti razlike in jim vsem pomagati!” Deklica pa je pogled žalostno usmerila navzdol, mirno pobrala eno izmed morskih zvezd in jo s presenetljivo močnim zamahom zalučala v morje ter mu odgovorila: “Tej sem že pomagala.”
By Loren Eisley
2.07.2007
Šele zdaj se zavedam…
…kako težko je preživeti tri dni brez dostopa do medmrežja. Kot ponavadi je naša ulica razrita po dolgem in počez, kdo ve, zakaj kopljejo tokrat. Dejstvo je, da bo celoten izgled po končanem delu še bolj grozljiv, kot je bil prej. Pozna se, da je nekoč pred davnimi leti bila ulica enotno asfaltirana, vendar je običajno nekajletno kopanje povročilo, da je vse ‘zaflikano’ čez in čez. Da tega, da me zbudijo ob 7.00, sploh ne omenjamo. In seveda tega, da so čudoviti delavci presekali kabel, posledično pa je cela ulica bila brez telefona in interneta. Obup.
…kako naporno postane vsakdanje življenje, ko se začneš ukvarjati z neko novo stvarjo.
Primer: Začneš voziti avto in kar naenkrat te zelo moti, ko si v avtu sovoznik in opazuješ voznika, ki vozi v tretji prestavi, ko bi moral voziti v drugi. Zaposljuje te še miljon drugih podrobnosti, ki jih, preden si razmišljal o vožnji, sploh nisi opazil. Vožnja kar naenkrat postane naporna.
Primer št. 2 (ta celo iz lastnih izkušenj:)): Odkar snemanje štejem za svoj hobi, se strašno poglabljam v filme, ki jih gledam. Kote, pod katerimi so posneti, zaporedje posnetkov… Opazila sem, da je večina montažerjev nesposobnih. Snemajo pogovor med dvema osebama, menjajo kote, da zgleda čim bolj naravno. Najprej bližnji posnetek prvega, potem drugega, na zadnje pa obeh skupaj in tu se vidi, da je med vsemi temi posnetki minilo toliko časa, da sta osebi v popolnoma drugačnih položajih (lega rok, mimika obraza…).
…da, ne glede na to, kaj verjamete, na ‘drugi strani’ ne more biti tako zelo slabo, saj še nihče ni prišel nazaj.
