“Some days you are the bug, some days you are the windshield.”
Note to self:
V naslednjih mesecih se v nočnem času prvih štirih dni v tednu (t.j. od ponedeljka do četrtka) strogo izogibaj avtocestam. Na njih bo strašanska gneča, saj so, v želji razporediti promet in razbremeniti najbolj oblegano sezono, cestnino zmanjšali za kar 15 centov! Količine prometa, ki se bo valila po slovenskih avtocestah v omenjenih terminih, svet še ni videl!
“Čestitka to self”:
Danes je tvoj god,
usedi se v kot,
dobro pij in jej
in dobro se imej:)
1. Začnimo z bizarno logiko mene, kot nekajletnega dekletca. Z vsemi štirimi sem se upirala, ko bi morala jesti jajca. To je vendar nekaj najbolj groznega. Iz jajca nastane piščanček. Ko jajce poješ, ga poješ z bodočim bitjem vred. Zaradi bujne domišljije pa sem si predstavljala, kako v mojem ubogem trebuščku zraste nebogljen piščanček. Kar pa še ni najhuje. Predstavljajte se, kako izgleda, ko ti piščanček v trebuščku zraste v pravo kuro…
2. Sem ena redkih predstavnic ženskega spola, ki ima že vse življenje neizmerno željo, da bi se zredila. Za to, da sem suhljad, kakršna sem, se verjetno lahko zahvalim ne le temu, da jem kot pišče, temveč da sem vedno imela zelo rada razne športe. S štirimi leti treniranja namiznega tenisa sem si zgradila pravo kariero, nato pa sem nadaljevala z mojo večno željo, postati plesalka. Da je bilo to, da sem ostala pri show dance-u, hip-hopu in dancu napaka, sem ugotovila šele pri …recimo 14 letih, ko sem si naenkrat želela postati balerina. Jasno, da mi to do danes ŠE 
ni uspelo, grem pa v petek na balet! Ha! Aja, še zadnja stvar o športu, v 2. letniku srednje šole je moja zdravnica posumila, da imam šum na srcu. In ko sem izvedela, da tistim, ki ga imajo, ni treba opravljati Cooperjevega testa, sem iz srca upala, da ga res imam. Žal so se zdravniki motili in sem popolnoma zdrava. Oh ja.
3. V dobi fazanstva smo s sošolkami ugotovile, da smo prišle v raj. Šola s 1000 dijaki, slaba polovica od teh fantov. Lahko si predstavljate, da ni bil noben problem, da si je vsaka izbrala enega (no vsaj jaz samo enega ), kateremu se je bilo med vsakim odmorom prav prijetno nasmihati in potem v razredu opravljati, kaj se je zgodilo. Ker pa sem na dan, ko so sošolke tem mladcem izbirale skrivna imena, da bi se tudi na hodnikih lahko pogovarjale o njih, zbolela, so to naredile brez mene. Tako moj junak ni bil Sonček, Srček ali kaj podobnega, pač pa so mu določile ime - WC školjka. V redu, podredila sem se njihovi volji in tako je ostalo. On tega še do danes ne ve, zato pšt!
4. Sem zelo vztrajna in trmasta oseba. Če me kaj moti, to tudi povem. Najbolj od vsega na svetu, pa me pri drugih ljudeh moti nepoznavanje lastnega jezika. In s tem mislim vse od ženske dvojine pa do zanikanja glagola ob rodilniku. Če me kdaj srečate in se začnemo pogovarjati, prosim, ne zamerite mi, če vas bom vztrajno popravljala. Ne morem se upreti.
5. Prostega časa in veselja do interneta imam več kot dovolj. To me je vodilo v mojo kariero - making videos and uploading them online! Bilo jih je 17, subscriberjev pa nekaj 100. Bilo je zelo zabavno in poučno, na smrt pa sem se bala, da bi za to izvedeli tudi ljudje, ki jih videvam vsak dan. Zaradi tega in zaradi dejstva, da je postalo preveč resno (dobila sem celo ponudbo za službo v nekem slovenskem marketinškem podjetju), sem s snemanjem zaključila - in začela z blogom:)
6. To, da sem še vedno srednješolka, verjetno veste, ne veste pa, da sem 5.0 - srednješolka. Če ne veste, kaj to je… ste si sami krivi. Ne vem pa, kako mi uspeva, zato don’t judge me! 
7.
Saj me je sram, vendar bolje, da priznam. Ne poznam 7 blogerjev! Poznam Fetalija, in poznam tega nesrečnika, ki me je pofočkal - buba švabe. Obljubim, da bom, ko bom tu kaj več kot en teden, bolj zavzeta in bolj vestno izpolnjevala svoje dolžnosti.
Vzameš ogromen delež Norvežanov in jim izmeriš tako opevani IQ. Kaj ugotoviš?
Prvorojenci so pametnejši od svojih mlajših bratov in sester. V skladu z mojimi pričakovanji pa razlike ne gre pripisati nekim genetskim zasnovam, ali morda nekakšnimu “pametnemu okolju” v maternici, ki ga izčrpa prvi, ki se notri razvija; temveč družinski dinamiki, kar dokazuje dejstvo, da so drugo- in tretjerojenci, ki so zaradi preminutja prvega postali najstarejši, imeli IQ ravno tako visok, kot ostali prvorojenci.
Torej, starši, kaj delate bolje “v prvo”:
1. Prvorojenec dobi več pozornosti staršev.
2. Od prvorojencev se več pričakuje.
3. Ob “poučevanju” mlajših se veliko naučijo.
4. Imajo večje ambicije uspeti, mlajši pa se zato izkazujejo na drugih področjih.
Ker pa sem sama drugorojenka, se zanašam na pravilo, da so statistike pokazale, da je več kot 50% statistik napačnih. Če pa vas s tem ne prepričam, naj navedem še dve točki nasprotovalcev zgoraj omenjene statistike:
Younger siblings are less likely to be smart but more likely to be brilliant. Younger siblings may have lower IQs, but they’re more interesting.
Ženske sedijo v lokalu, pijejo kavico in komentirajo: “Veš kakšno dobro ritko ima, pa trebuh, najhujše mišice…” Ko pa isto delajo tipi, so pa PRASCI!
Samo jaz opažam dvojna merila?
“…O naravi dolgega časa imajo mnogokje napačne predstave. V splošnem mislijo, da zanimivost in novost vsebine čas “preganjata”, se pravi: skrajšujeta, medtem ko da mu enoličnost in praznota težita in zavirata tok. To ne drži povsem. Praznota in enoličnost sicer utegneta raztegniti trenutek in uro in ju narediti “dolgočasna”, velike in največje časovne gmote pa skrajšujeta in jih celo izpuhtita prav do ničnosti. Nasprotno nam bogata in zanimiva vsebina sicer zamore skrajšati in pospešiti uro in celo še dan, če pa računamo v velikem, daje toku časa širino, težo in trdnost, tako da potekajo dogodkov polna leta veliko počasneje kakor tista revna, prazna, lahka, ki jih nosi veter pred seboj in jih razpihuje. Kar imenujemo dolgčas, je torej pravzaprav le bolezenska kratkotrajnost časa, ki izhaja iz enoličnosti: ob nepretrgani enakomernosti se velike časovne razsežnosti tako skrčijo, da je srce prestrašeno na smrt; če je en dan kakor vsi, potem so vsi kakor en dan; in pri popolni enoličnosti bi doživljali najdaljše življenje kot čisto kratko in bi poteklo, ne da bi se zavedali…”
Po “nekajurnem” branju Fetalijevega bloga sem se navzela ravno pravšnje mere cinizma, da to misel lahko spravim na papir. Na papir? No, ekran… To mi lahko oprostite, ker sem nova…
Torek. 10.35. Sošolke sedimo v Oldu na kavi in komentiramo Dačičev nastop - predavanje o kulturnem osveščanju. Ali pa je bila morda vzgoja kulture. Kulturna vzgoja? Državljanska kultura. Kakorkoli že, govorilo se je o narodnem ponosu, zgodovini Slovenije in nemogočem položaju angleških delavcev v 19. stoletju. Se strinjam, zadnja točka ni preveč umestna, ampak vseeno je zanimivo izvedeti, da so “življenje v stanovanju” izumili šele Nemci v 20. stoletju. Karkoli že to pomeni.
Nič hudega sluteč sošolko vprašam, kako je ime tipu, ki je pri predavanju sodeloval z zanimivimi komentarji, ki so razkrivali širino njegove splošne razgledanosti. Ali pa morda le poznavanja polpretekle zgodovine združeno s prepotentnostjo, ki ga sili k eksibionističnemu razkazovanju svoje moči - moči znanja. Že omenjeno nedolžno vprašanje pa je padlo na plodna tla pri rahlo opravljivi sošolki, ki je naredila svoje zaključke in se odzvala z glasnim: “Tebi so pa res vedno všeč pametni tipi!” In druga: “Kar predstavljam si tebe v postelji s tipom z IQ-jem, ki sega v nebo, ko vpiješ: Povej mi še enkrat določbe iz francoske revolucije! O! A!”
Seveda so nas te pripombe spravile v huronski smeh, meni, kot tarči vsesplošnega posmeha, pa so dale misliti.
Par dni kasneje mi je prijateljica rekla, da jo je sram, ker ne gleda poročil in posledično ni dovolj razgledana in pametna zame. Res ne vem, zakaj zbujam tako strahospoštovanje.
A če sem poštena, so vsi zadeli žebljico na glavico. O čem naj se pogovarjam s tipom, ki ne ve ničesar. Pa pri tem ni mišljeno, da ni strokovnjak za jedrsko raziskovanje radioaktivnih delcev, ki se gibljejo okoli magnetnih opilkov; ali pa morda za politično situacijo peščice v Združenih Arabskih Emiratih živečih Bolgarov. Pač si ne predstavljam zveze z nekom, ki ga nič ne zanima in katerega edina reakcija na preprost računski izraz 1+1 je: “Ahaha, razmnoževanje!”
Morda se sliši šovinistično, vendar se mi zdi, da zveze, kjer je moški “neumnejši” od ženske, ne delujejo. Uh, kako težko bom potem jaz dobila moža? 
K sreči se držim svoje teorije - moja simpatija ima “samo” dva popravca…
