18.01.2009
Objavljeno v miks ob 19:59 avtor: lola blue
Omejitve ljudi na smučiščih, obvezne čelade in postavljanje raznih radarjev so najpogosteje slišani predlogi, ki naj bi izboljšali varnostno stanje na snežnih progah, ki je sicer res katastrofalno. Vse nesreče, vključno z nedavnimi smrtnimi, pa po številu novic nedvomno prekosi naslednje - recesija.
Kdorkoli se je v smučanju kdaj preizkusil, ve, da je to obupno drag šport, sploh na večjih slovenskih smučiščih. Kako to, da je torej število ljudi sploh treba omejevati, ko pa gre vsem tako slabo, deželi vlada recesija, poleg vsega pa še študenti s svojimi boni poštenemu narodu odžiramo kruh?
Permalink
21.11.2008
Objavljeno v miks ob 12:19 avtor: lola blue
Zakaj profesorji pogosto poudarjajo, da moraš neko stvar znati tudi, če te zbudijo sredi noči in vprašajo? Ker te potem dejansko zbudijo sredi noči in pred tebe potisnejo kolokvij.
Tako nam postavljajo nemogoče ure izpitov, podirajo teorije o tem, da je na faksu fajn, ker imaš le na koncu leta par izpitov, vmes pa si frej in nas tedensko razveseljujejo z novimi in novimi kolokviji. Ki pa so posledično kratke in ne preveč komplicirane zadeve, zato se na splošno nimam kaj pritoževat. Faks je kul, ekonomija je zanimiva, število Primorcev, Dolenjcev in Štajercev med prijatelji in znanci se je znatno povečalo, še celo o Ljubljančanih počasi spreminjam mnenje. Saj vem, da jih je precej in da si po statistiki sodeč najverjetneje Ljubljančan tudi ti, zato bi bilo veliko bolj modro, če bi bila tiho…a z vrstniki iz prestolnice se ponavadi nisem preveč ujela, niti se mi niso zdeli preveč simpatični. Pa se mnenje spreminja, prav po ignorantsko pa ohranjam svojo nestrpnost na naslednjem področju, zaradi katerega sploh pišem.
10. decembra Slovence obišče znameniti Al Gore. Zvečer bo na Dinersovi zabavi malo ‘poklepetal’ z izbrano publiko, popoldne pa v okviru Ameriške gospodarske zbornice napoveduje nastop za politike in gospodarstvenike. Po načelu ‘na mladih svet stoji’ bodo na dogodek povabili tudi nekaj zlatih maturantov. Moja ignoranca pa nastopi pri stališču do Gorove Neprijetne resnice in samemu odzivu na frazo “global warming”. Strašno mi gre na živce, ne morem se prepričati, da bi se ga bala, da bi me skrbelo ali da bi mu vsaj namenila par trenutkov svoje pozornosti. Film sem videla pred kakšnim letom ali dvema, ravno, ko se je začelo pospešeno razpravljati o temah, ki jih obdeluje. S tekom časa in vse pogostejšim strašenjem pred posledicami globalnega segrevanja, pa je težnja po zavijanju z očmi le močnejša. Ločevanje odpadkov in ugašanje luči, pa hojo do bližnje trgovine še preživim, ob paničnem poudarjanju dveh dodatnih stopinj pa se mi naježi koža.
Zaradi tipične slovenske radovednosti se v primeru, da vabilo tudi dobim, Gorovega nastopa seveda moram udeležiti, že zaradi preprostih vprašanj, kdo bo tam in kdo ne, in morda še pomembnejše - da bivšemu podpredsedniku dam možnost, da me prepriča. Prihajam kot velik skeptik a s čim bolj odprtimi mislimi, ker take priložnosti pač ne gre zamuditi.
Permalink
9.10.2008
Objavljeno v miks ob 15:10 avtor: lola blue
Po dobrem tednu faksa si novopečeni študent nabere ravno dovolj izkušenj, spozna ravno prav novih ljudi in opazi ravno prav presenetljivih novosti, da lahko poda svojo sicer povsem nekredibilno, prezgodnjo in na premalo izkušnjah temeljujočo oceno svojega novega stila življenja.
Tisti glavni minusi so nam na začetku še prihranjeni, edino, kar je tole prav določeno kranjsko brucko težilo, je stalno izbiranje med alternativami prevoza (med 1,50€ + 1 ura časa + občutek krivde zaradi ekoloških razlogov in 4,60€ + 2,5 ure + ekološka neoporečnost je kar veliko razlike) in pa seveda tipična začetna vprašanja v stilu: “Kje moram zdaj prvič kupit bone?” “A je telovadba res obvezna in a se res moram prijavit do včeraj?”
Pluskov je zaenkrat (na srečo) kar precej, ves uvod me pa v bistvu vodi do ene same zadeve. Prvi “ta zaresen” teden se je začel z obvestilom, da nas čaka čokoladni dan. To je izgledalo nekako tako, da so bili v avli pladnji z različnimi vrstami sanja na palčkah in velik lonec stopljene čokolade. To dvoje združiš in dobiš kar prijetno kombinacijo.
Prepričana sem bila, da je to le začetno razvajanje…vse do srede, ko je sledil sladoledni dan. Študentje višjih letnikov so hodili okoli s škatlami lučk in kornetov. Kljub vsesplošni prehlajenosti so nam polepšali dan.
Danes pa se je vse skupaj nadaljevalo z velikimi pladnji banan, čokoladnih napolitank in domačica piškotov.
Saj ne, da se pritožujem, ampak kot pripadnico dela Slovenije, ki slovi po škrtosti, me vseeno zanima, kje je “hakeljc”? Ali se nam bližajo kakšne volitve? In zakaj mi potem študent, ki mi da sladoled, tega ne omeni? Kakšen je namen korupcije, če ne veš, od koga si jo prejel? Nekako dvomim, da je vse samo znak dobre volje…
Permalink
19.09.2008
Objavljeno v miks ob 17:39 avtor: lola blue
“Zlati, zlati, zlati…..zlati zlati…zlati…”, je danes ob 13. uri v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju odmevalo iz ust ministra Zvera, oziroma se je vsaj meni zdelo tako. Morda sem zlata maturantka, ampak sposobnost dojemanja mi očitno malo peša, saj sem šele kasneje izvedela, da se je nagovor na sprejemu za maturante z vsemi doseženimi točkami glasil: “Zlati zlati, zlate zlate!” Jaz pa sem že mislila, da se iz nas malo norčuje. 
Poleg gostitelja Zvera nas je prišel pozdravit še en kup pomembnih Slovencev, od predsednika Türka, ki se mu je mudilo in nas je samo na hitro pozdravil in se slikal z nami (to slikanje je res stvar, ki je splooh nismo imeli čez glavo, umeten nasmešek vsaj pri meni zdrži samo omejeno število minut), pa do spremljajoče skupinice predsednikov - državnega sveta, državnega izpitnega centra in SAZU.
Ne rečem, da nismo bili počaščeni, vsekakor pa smo bili maturanti bolj kot predsednikov veseli predstavnikov večjih podjetij. Krkin in Mobitelov sta nam skorajda obljubila službo, BTC-jev pa je bil najbolj prisrčen, saj je povedal, da je maturo komaj naredil, pri čemer je voditeljica Bernarda Žarn hitro dodala, da pa je danes “zlati direktor”, če že zlati maturant ni bil. Ta izjava je dodala nek pridih realnosti prireditvi, na kateri so nam med pesmimi odlične Eve Černe vsevprek zatrjevali, kako smo super in kakšno odgovornost imamo, saj bomo oh in sploh uspešni. Tudi če si zlati maturant, še nisi ravno “tam”.
Kup sponzorskih daril je kar prijeten na pogled.
Tista bolj “razveseljujoča” so Microsoftova spletna kamera, Merkatorjeva miška, NLB-jevih 200€, Intersportovih 100€ (za katere si moral imeti srečo in biti eden izmed 20 izžrebanih, pa še posebej si se moral sprehoditi do odra, kar v petkah sploh ni tako majhen podvig) in tistim, ki smo nerodni in smo svoj prejšnji mobitel vrgli na tla ter ga poslednično pokvarili, najljubši - Mobitelov LG Hero.
Zmedel pa me je grelnik rok, zato spet kličem na pomoč. Kaj za boga je to?
Marsikoga pa je po dolgem prenašanju govorov, opazovanju plesalcev salse in nekaj ubogih izbranih maturantov, ki so na odru imeli malo plesno šolo (in so se sicer super držali!) ter slikanju iz vseh strani še najbolj razveselila - pogostitev.
Nekaj slik “ta zaresne” hrane…
…vrsta koktejlov (brezalkoholnih seveda, ker nismo polnoletni..aja, smo)…
…pa kup sladkarij, ki mi jih ni uspelo slikati, ker so bile žal preveč mamljive. Treba se je bilo hitro lotit torte, jagod, malin in drugega sadja, oblitega s čokolado, čokoladnih kolačkov s različnimi posipi..mmm…zabeleženo pa je ostalo samo tole…
…in pa prazen krožnik. Dobro je bilo.
Permalink
8.09.2008
Objavljeno v miks ob 19:39 avtor: lola blue
Kam gre Fetalij po svojo dozo smeha, ploskanja in vstajanja, ko je v Kranju in se počuti še posebej dojemljivega za humor? Na Izbruhov bazen!
Pozoren bralec bo vedel tudi, kam gre Lola, ko se ji zahoče malo spahovanja čeljusti ob izbruhih smeha. Na Improshow!
Še pozornejši bralec pa ve celo, da ta ista Lola večino dogodkov omeni šele, ko so minili in vam s tem prav nič ne pomaga pri načrtovanju, kako boste preživeli zadnje dolge poletne večere, razen tega, da se boste dolgočasili ob branju blogov in na sploh igrali vlogo tipičnega asocialnega blogerja, kar - resnici na ljubo - vsi smo.
Očitno pa so se časi (že pred volitvami!) spremenili. Kar cel teden vnaprej vas obveščam, da se nam v Kranju na Izbruhovem kulturnem bazenu od 15. pa do 17. 9. obeta tridnevni impro turnir, bolje znan kot Spopad generacij.
Če ne verjamete meni, verjemite video dokazom.
Vabljeni vsi, še posebej prisrčno pa ti, Fetalij, ki sem te tako grdo izkoristila samo zato, da lahko nekoga polinkam. 
Permalink
19.08.2008
Objavljeno v miks ob 09:15 avtor: lola blue
Po dolgem dnevu spremljanja olimpijskih iger, dela, učenja in počitniškega pohajkovanja se Kranjčani v družbi ljubiteljev jazza z drugih koncev Slovenije in sveta zbiramo na vrtu Cafe Galerije Pungart v Kranju. Od petka 15.8. pa vse do naslednje sobote tam potekajo koncerti v okviru Jazz Kampa 2008.
Vstop je prost, v primeru dežja se zadeva prestavi v Galerijo Dali, nastopajoči so z vsega sveta in vsi zelo simpatični, publika in vzdušje pa sta seveda fenomenalna.
Ker se deep down inside nekoliko bojim, da mi zasedete moje najljubše klopce, te objave pravzaprav ne pišem (samo) zato, da vas v naslednjih dneh prisrčno vabim v Kranj, pač pa zato, ker mi zadnje par dni živce žre francoski (?) bobnar.
Gospod v beli srajci stoji na sredini in me strašno spominja na nekoga, pa ne morem ugotoviti, kdo to je. Je podoben nekemu igralcu, pevcu ali je vse le plod moje domišljije?
Lepo prosim, pomagajte.
Če pa vas poleg prepoznavanja ljudi zaznamuje še ljubezen do jazza, pa si poglejte program festivala in se nam zvečer pridružite.
Permalink
16.07.2008
Objavljeno v miks ob 11:01 avtor: lola blue
Leto je naokoli, zato sem praznovanje zaključka mature prekinila s kančkom kulture. Zagrebško gledališče je v Križankah uspelo najti večer brez dežja in publiko, navdušeno nad nostalgičnim in romantičnim muziklom Briljantina.
Ne bi mogla reči, da je bila zagrebška izvedba Briljantine kaj slabša od lanskega londonskega Dirty Dancinga, razlika pa je vsekakor bila v publiki. Pa ne v tem, da bi bili malo bolj poskočni - to bi bil za Slovence že čudež, pač pa v tem, da prav nikogar nisem poznala. V iskanju znanih plesalcev ali vsaj kakšnega Jana Plestenjaka sem naletela samo na ‘ta slavne sponzorje’. Oči si nisem mogla napasti niti na kakšnih zanimivih opravah, saj so se v tem našem zimskem juliju ženske zavijale v razne odejice, kar je dajalo rahel pridih upokojenstva….ampak v redu, če te zebe, se pa pokrij.
V prisluškovanju pogovorov svojih sosedov sem zasledila, da se jim zdi, da so nastopajoči bolje plesali kot peli, meni pa se je pravzaprav zdelo obratno. Izvedbe pesmi so se mi večinoma zdele odlične, sploh s strani glavnih nastopajočih. Pri plesu pa so na pomoč priskočili ’sposojeni’ plesalci, ki niso imeli pevske vloge, a so pomagali na trenutke rahlo lesenim moškim pevcem. Oblekce so bile strašno fletne, Rizzo pa še vedno moja najljubša. Pika na i so bili še mikrofoni, ki so jih dekleta odvile in preobrazile v napravice za pihanje mehurčkov. Prisrčno.
Ostane mi samo še to, da vam muzikal iz srca priporočim, potem pa se lahko vrnem k proslavljanju.
Permalink
4.07.2008
Objavljeno v miks ob 05:58 avtor: lola blue
Že vse od mojega petnajstega leta, ko sem prvič šla “ven”, me stara mama redno in ostro opozarja, da ne smem sama ponoči hoditi domov. Ponoči so ulice med Kranjem in mojim domom zastrašujoče polne starih čudakov, ki samo čakajo, da pridem mimo. Par let so se me te grožnje nevede držale in vedno sem si vsaj poiskala nekoga, ki je šel z mano, da nisem hodila sama, če že sploh sem. V parih letih pa se je vse večkrat zgodilo, da sem pač ostala edina, ki je šla v to smer in ravno zadnjič sem se na dvajset minutnem sprehodu do doma zamislila. Bilo je po polnoči in na celi poti ni bilo žive duše. Pravzaprav je cel svet izgledal zapuščen. Samo jaz in zvezde.
Enako se počutim zdaj in temu se niti ne čudim; koga pa lahko srečaš, če vstaneš ob 3:47. Trenutno sedim na letališču, ki je pravzaprav eden mojih najljubših krajev, kjer sem ponavadi najbolj srečna, če lahko sedim v kotu in opazujem ljudi. Eni se smejejo, drugi kregajo, eni so izgubljeni in zmedeni, drugi pa bolj vajeni letališč ter potovanj. Če pa letalo odleti ob tako nečloveški uri, ti pa tudi tako pester kraj, kot je letališče, ne ponuja prav nič zanimivega. Ni ljudi, razen prvih stevardes in pilotov, ki so prišli v službo. Dekle na check-inu ne ve, da Preveza ni na Karpatosu in trdi, da letala za Lefkas še ni. In ravno ta zapuščenost je razlog, da se mi zdi vredno zadnje minute zapraviti na spletu, kjer sporočam, da bom naslednji teden na rajskih plažah Lefkasa, daleč proč od računalnikov in - upam - med več ljudmi, kot jih ponujajo zaspane ulice Kranja in zapuščeno letališče ponoči.
Permalink
2.07.2008
Objavljeno v miks ob 12:11 avtor: lola blue
Topel poletni večer, klopca sredi Kranja.
Zraven prisedeta dva mladeniča, ki na prvi pogled izgledata povsem simpatična. Sicer mi je trenutna družba všeč, ampak sem vedno pripravljena na kakšna nova poznanstva…le če se vse skupaj ne odvija nekako takole.
Očitno sta dva zato, da je eden napadalec, drugi pa mu krije hrbet in - uporablja lučko. S to lučko mi posveti v oči, drugi pa - kako nepričakovano - pove: “Tebe pa od nekod poznam!” Njegova izvirnost je res pohvale vredna, zato odvrnem samo: “Mhm,” in se nezainteresirano obrnem nazaj k svoji družbi.
“Že vem. Ti si na GZ!” Po začetnem presenečenju končno dojamem, kaj je gz in tu se začne moj dolg jezik, ki lahko postane nesramen, če tako hočem. Naredim mu deset minutno pridigo, zakaj me je s pripombo, da bi lahko bila na Glasujzame, globoko užalil in da ga je lahko sram, da svoj prosti čas preživlja na tako kvalitetni strani in naj raje svoj nos pomoli ven, kjer ima precej več možnosti, da spozna normalno punco, ki ni stara 12.
To ga še ni ustavilo, zato je sledilo: “Pa saj internet sploh ne uporabljam tako veliko, me tudi druge stvari zanimajo.” In to je bilo dovolj. S kakšno desetinko promila v krvi postanem pravi grammar nazi in se ne morem več kontrolirati, zato je kar samo od sebe izbruhnilo: “Veš, ob zanikanem glagolu se uporablja rodilnik! Zato internetA ne uporabljaš veliko!”
Ubogi fant se je po hitrem postopku obrnil in dojel, da iz te moke ne bo kruha, jaz pa sem odkrila način, kako se znebiti pijanih, vsiljivih in osladnih tipov.
Permalink
30.06.2008
Objavljeno v miks ob 15:48 avtor: lola blue
Kaj narediš, če ugotoviš, da študij ni zate in da nočeš svojega življenja zapraviti v neki bedni službi, kjer buljiš v enkran, se rediš in postajaš vedno bolj bled?
Vzameš vse svoje prihranke, video kamero in svoj neobstoječi plesni talent ter se odpraviš po svetu. Prav to je naredil Matt Harding - prepotoval svet, se posnel, kako pleše pred svetovnimi znamenitostmi in to objavil na internetu. Internet je res precej nepredvidljiv; Matt je za svoj drugi objavljeni posnetek že dobil sponzorja in zdaj ima vse. Denar, cel svet pred nogami in nenazadnje - (vsaj internetno) slavo.
Pred dobrim letom sem videla njegov prvi video, ki me je povsem očaral, zdaj pa je tu že tretji - Where the hell is Matt? (2008).
Uživajte in naj se vam cedijo sline!
Permalink
