04.07.08
Kategorija miks ob 05:58 avtor: lola blue
Že vse od mojega petnajstega leta, ko sem prvič šla “ven”, me stara mama redno in ostro opozarja, da ne smem sama ponoči hoditi domov. Ponoči so ulice med Kranjem in mojim domom zastrašujoče polne starih čudakov, ki samo čakajo, da pridem mimo. Par let so se me te grožnje nevede držale in vedno sem si vsaj poiskala nekoga, ki je šel z mano, da nisem hodila sama, če že sploh sem. V parih letih pa se je vse večkrat zgodilo, da sem pač ostala edina, ki je šla v to smer in ravno zadnjič sem se na dvajset minutnem sprehodu do doma zamislila. Bilo je po polnoči in na celi poti ni bilo žive duše. Pravzaprav je cel svet izgledal zapuščen. Samo jaz in zvezde.
Enako se počutim zdaj in temu se niti ne čudim; koga pa lahko srečaš, če vstaneš ob 3:47. Trenutno sedim na letališču, ki je pravzaprav eden mojih najljubših krajev, kjer sem ponavadi najbolj srečna, če lahko sedim v kotu in opazujem ljudi. Eni se smejejo, drugi kregajo, eni so izgubljeni in zmedeni, drugi pa bolj vajeni letališč ter potovanj. Če pa letalo odleti ob tako nečloveški uri, ti pa tudi tako pester kraj, kot je letališče, ne ponuja prav nič zanimivega. Ni ljudi, razen prvih stevardes in pilotov, ki so prišli v službo. Dekle na check-inu ne ve, da Preveza ni na Karpatosu in trdi, da letala za Lefkas še ni. In ravno ta zapuščenost je razlog, da se mi zdi vredno zadnje minute zapraviti na spletu, kjer sporočam, da bom naslednji teden na rajskih plažah Lefkasa, daleč proč od računalnikov in - upam - med več ljudmi, kot jih ponujajo zaspane ulice Kranja in zapuščeno letališče ponoči.
Permalink
02.07.08
Kategorija miks ob 12:11 avtor: lola blue
Topel poletni večer, klopca sredi Kranja.
Zraven prisedeta dva mladeniča, ki na prvi pogled izgledata povsem simpatična. Sicer mi je trenutna družba všeč, ampak sem vedno pripravljena na kakšna nova poznanstva…le če se vse skupaj ne odvija nekako takole.
Očitno sta dva zato, da je eden napadalec, drugi pa mu krije hrbet in - uporablja lučko. S to lučko mi posveti v oči, drugi pa - kako nepričakovano - pove: “Tebe pa od nekod poznam!” Njegova izvirnost je res pohvale vredna, zato odvrnem samo: “Mhm,” in se nezainteresirano obrnem nazaj k svoji družbi.
“Že vem. Ti si na GZ!” Po začetnem presenečenju končno dojamem, kaj je gz in tu se začne moj dolg jezik, ki lahko postane nesramen, če tako hočem. Naredim mu deset minutno pridigo, zakaj me je s pripombo, da bi lahko bila na Glasujzame, globoko užalil in da ga je lahko sram, da svoj prosti čas preživlja na tako kvalitetni strani in naj raje svoj nos pomoli ven, kjer ima precej več možnosti, da spozna normalno punco, ki ni stara 12.
To ga še ni ustavilo, zato je sledilo: “Pa saj internet sploh ne uporabljam tako veliko, me tudi druge stvari zanimajo.” In to je bilo dovolj. S kakšno desetinko promila v krvi postanem pravi grammar nazi in se ne morem več kontrolirati, zato je kar samo od sebe izbruhnilo: “Veš, ob zanikanem glagolu se uporablja rodilnik! Zato internetA ne uporabljaš veliko!”
Ubogi fant se je po hitrem postopku obrnil in dojel, da iz te moke ne bo kruha, jaz pa sem odkrila način, kako se znebiti pijanih, vsiljivih in osladnih tipov.
Permalink
30.06.08
Kategorija miks ob 15:48 avtor: lola blue
Kaj narediš, če ugotoviš, da študij ni zate in da nočeš svojega življenja zapraviti v neki bedni službi, kjer buljiš v enkran, se rediš in postajaš vedno bolj bled?
Vzameš vse svoje prihranke, video kamero in svoj neobstoječi plesni talent ter se odpraviš po svetu. Prav to je naredil Matt Harding - prepotoval svet, se posnel, kako pleše pred svetovnimi znamenitostmi in to objavil na internetu. Internet je res precej nepredvidljiv; Matt je za svoj drugi objavljeni posnetek že dobil sponzorja in zdaj ima vse. Denar, cel svet pred nogami in nenazadnje - (vsaj internetno) slavo.
Pred dobrim letom sem videla njegov prvi video, ki me je povsem očaral, zdaj pa je tu že tretji - Where the hell is Matt? (2008).
Uživajte in naj se vam cedijo sline! 
Permalink
27.06.08
Kategorija miks ob 10:48 avtor: lola blue
Kaj je pravzaprav problem pri staranju, če na to gledamo skozi 18-letnikove oči?
Problem je, če imajo kar naenkrat vsi okoli tebe prenosni računalnik na kolenih, brezžično slušalko v ušesu in iPhone v roki, ti pa svojo vnukinjo sprašuješ, kako ‘to ona nekaj v internet pogleda’ in se v telefon tako dereš, da bi te klicani slišal tudi brez telefona.
Problem je, če te moda povozi do te mere, da tvoje obleke požrejo molji ali pa kar same razpadejo od starosti, v trgovinah pa se samo še čudiš in ne najdeš prav ničesar, kar bi lahko nosil. In problem je, če se tista prava frizerka, h kateri hodiš zadnjih par desetletij, pa je že precej ostarela, bliža zasluženemu počitku, ostali frizerji pa se tvojim željam le nasmehnejo.
Če se pomaknem za par desetletij naprej, pa je problem, če tudi risanke niso več to, kar so včasih bile. Ni več luštnih smrkcev in letečih medvedkov. Ni več niti Cofka Cofa ali Bojana, lahko pa gledaš japonsko izkrivljene ljudi, ki se zapletejo v neskončne boje in iz sebe spravijo samo: “Aaargh!!”
Konec koncev pa je problem tudi, če radijske postaje ne vrtijo več glasbe po tvojem okusu - in tako sem končno prišla do tega, kar želim danes povedati. Pravzaprav je navdih kolegica, ki me je včeraj povabila v Škofjo Loko, rekoč da bo tam žur za zaključek leta in začetek poletja in nastopajoči - Siddharta. Kljub temu da nisem niti ljubitelj koncertov in drugih množičnih zastonjskih prireditev, kjer se izogibaš po tleh ležečih in njihovega bruhanja; s Siddharto (in njenim pretiranim egom) pa se je moja pot razšla z zaključkom osnovne šole, sem pa le ljubitelj počitnic in priložnosti, na katerih srečam stare sošolce, prijatelje in druge znance, s katerimi malo nazdravimo in malo poklepetamo. Najstniki s(m)o še vedno to, kar so bili; s flašo pira letajo okoli, se derejo in mečejo po tleh, pozitivno pa me je presenetila prav Siddharta. Rešili so moj ‘problem starosti’ in se samo zame vrnili v preteklost. Očitno se zavedajo, da kar precej ljudi ne pozna njihovih novih komadov, zato so nam postregli le z all-time uspešnicami. Ponorelih 13-letnic je bilo presenetljivo le za prve tri vrste, ostali del škofjeloškega trga pa je napolnilo začuda veliko 25 do 35-letnih predstavnikov moške populacije, ki so na pamet znali prav vse in se razmetavali okoli, da je bilo veselje.
Cilj je bil dosežen, v množici ljudi sem srečala kar precej starih znancev in spoznala kar nekaj novih, ki so me navdušili predvsem s svojim “tk” in “kk”. Ločani so fajn in prav tako Škofja Loka, ki se takole baje kar pogosto napolni; Kranj pa bi se lahko malo zamislil, saj je poleti z izjemo Kranjske noči in Carniole povsem mrtev. Včasih bi pasalo, če bi se še tu kaj dogajalo in se nam ne bi bilo treba vedno, ko si zaželimo koncerta ali kakšnega drugega množično obiskanega dogodka, voziti v Škofjo Loko ali Ljubljano.
Permalink
22.06.08
Kategorija miks ob 12:31 avtor: lola blue
Poleg Jonasovega “Video je jeba” mi je po zaključku predavanj letošnjega Blogresa v spominu še najbolj ostala trditev, da smo blogerji radikalni. Kršimo pravila; tudi tega, da se o stvari, o kateri bodo pisali vsi, ne piše. Takšna tema je vsekakor Blogres, ampak ker imam po tako dolgi blogerski neaktivnosti prste že kar malo zakrnele, menim, da se mi to lahko oprosti.
Za nepisanje lahko okrivim tudi dejstvo, da sem začela pisat dnevnik, prav tak - s papirjem in svinčnikom; zadnji mesec mature (ki ima močno pretiran sloves in je v bistvu precej bolj enostavna stvar, kot bi človek pričakoval) pa sem včeraj dobro uro pred Blogresom zaključila z nekoliko feministično naravnanim ustnim izpitom iz slovenščine, kjer sem - dobro zavedajoč se profesoričinega stališča - zatrjevala, da smo današnje ženske vorančevo močne, moški pa cankarjansko sanjavi. Če mora dekle fanta prositi za ples, to ni ok.
Da preidem k stvari; predavanja so se mi večinoma zdela super, nekateri predavatelji so bili seveda boljši govorniki, kot drugi, nekateri poznajo osnovna načela izdelave prezentacij, nekateri pa na zaslon povsem neestetsko poskusijo spraviti čim več podatkov in izgubijo mojo pozornost. Govorniki, ki sem jih ujela, so se lotevali tem, ki so se mi kot bodoči študentki trženja zdele strašno koristne, a pogosto predstavljene s takšnim ‘tehničnim vokabularjem’, ki ga - kot zaenkrat tehnološko premalo pismeno dekle - še ne razumem. Ostalo mi je le to, da se trudim biti čim bolj podobna kakšni spužvi, ki posluša in srka informacije, ki jih v največji možni meri tudi obdrži v glavi.
Po zaključku uradnega dela sem se po nekoliko adrenalinski vožnji do doma in kratkem skoku na piknik v Zgornjem Bašlju le odločila, da bi večerni žur v Čupiteriji znal biti zanimiv. Če ga najdeš, seveda. Lahko si predstavljate dve Kranjčanki, malodane izgubljeni v beli Ljubljani, ki v nekem kotu na skrivaj iz torbice potegneta zemljevid in poiščeta Mestni trg 4. Tako sva s še eno gorenjsko blogerko le našli lokal, ki se je mimogrede odprl le dan pred tem. V dobri veri, da smo si tam pač vsi enaki in je to povsem sprejemljivo, sem v manjši družbici pred vhodom na vprašanje: “A ste tudi vi vsi blogerji?” dobila odgovor: “Ne, tale je šef.” “Kakšen šef?” “Ja šef Čupitarne, ane!” Tako je moj pogum splahnel, a le do trenutka, ko se je lastnik izkazal za izjemno zgovornega in prav nič strašnega človeka, Čupitarna pa kot prisrčen lokal z dobrimi koktejli in simpatičnimi natakarji, kar je vsaj pri meni eden od glavnih kriterijev, ki odločajo, ali bo lokal postal “moj” lokal. Čupitarna je prestala test, njen edini problem pa je zaenkrat lokacija, ki ni v Kranju; a to se bo drugo leto, ko bo Ljubljana moj drugi dom in se ne bom več na vsakem vogalu izgubila, povsem spremenilo.
Sledilo je še malo rušenja meja, med drugim sem spoznala Ireno, Seksa, ugotovila, da berem njegovega sina, pa tega sploh nisem vedela, par bolj poslovno povezanih ljudi, kot je predstavnik Mojega siola, za katerega žal ne vem več, kako mu je ime, ker si imen ponavadi nikakor ne morem zapomniti; predstavnika Vichy bloga in konec koncev Hada, ki mi je bil prisiljen skoraj obljubiti, da bo organiziral blogerski miting, potem pa povedal, da morajo biti 18-letne punce ob taki uri doma. Tako blogersko avtoriteto je seveda treba upoštevati, tako da smo trije Gorenjci večer zaključili in se odpravili proti domu. 
Skratka, po dobrem mesecu sem nazaj, ampak prav nič ne obljubljam, za kako dolgo, ker trenutno še nisem na stopnji resnih blogov, ki so bili v zadnjih dveh dnevih na tapeti, ampak blogam, ko mi paše, ko imam čas in po možnosti še kaj za povedat.
Imam pa še eno opazko, obtožnico ali ‘obto’, kot bi s svojim neologizmom to opisal lastnik Čupiterije: Kje so ženske? Vsi predavatelji razen Nataše Pirc Musar so bili moški. Ali smo ženske povsem nepoučene na tem področju, smo slabše in nezaželene govornice ali se nam samo ne ljubi ukvarjati s takimi stvarmi?
Permalink
20.05.08
Kategorija miks ob 18:07 avtor: lola blue
Po štirih letih učenja nemščine in izbiri tega jezika za maturitetni predmet se ti baje splača opraviti nek izpit, ki ti kasneje pri iskanju službe dokazuje, da znaš nemško. Imenuje se Zertifikat Deutsch, na našem nivoju pa lahko izbiraš med tremi težavnostnimi stopnjami. Izbrala sem srednjo, saj je tudi moje znanje ena srednja žalost. Pisanje in slovnica še gresta, ko pa pride do spontanega sporazumevanja, se mi pozna pomanjkanje izkušenj.
Posledično me je bilo ustnega dela izpita še najbolj strah. V komisiji je bilo sicer povsem prijetno dekle, kot Gesprechpartner pa…obup.
Tema je bila šport, ona je zagovarjala stališče proti, jaz pa za; pogovor pa je potekal nekako takole:
-Šport je zdrav in v prostem času precej koristen, ker v službi in šoli samo sedimo.
-Oh, pa jaz ne maram švicat.
-Nič hudega, obstajajo take vrste športa, ki niso tako naporne, kot sprehajanje po gozdu in podobno.
-Saj se sprehajam po trgovinah.
-Pa to ne razgiba celega telesa, samo utrudi te. Poskusite skupinske športe, boste še kakšnega prijatelja spoznali.
-Saj sedim v lokalu in koga spoznam.
-Potem pa vsaj zaradi otrok. Pridobite nekaj zdravih navad vsaj zaradi njih.
-Ja saj otrok tudi ne maram.
Ja potem pa nič! Sem ji že mislila povedati, da je potem pač slaba ali vsaj čudna oseba in da se ne mislim več z njo pogovarjat, pa nisem upala. Pa še dojela sem, da je le izpolnila svojo vlogo, ampak s tako temeljitim argumentiranjem se v nemščini pač ne znam spopasti. Vse, kar mi je preostalo, je bilo to, da sem se začela smejat in utihnila. Upam, da mi tega, skupaj z vso napačno uporabo pridevniške sklanjatve, sklanjanja in spreganja, ne bo preveč zamerila.
Permalink
06.05.08
Kategorija miks ob 13:10 avtor: lola blue
Če v maturitetni esej vključiš citat enega blogerja….a se to šteje za kršenje avtorskih pravic?
Pravijo, da je leto hitro naokoli in da matura pride, kot bi mignil, pa jim ne verjameš. Ampak je res; kar naenkrat so bile tu prvomajske počitnice, pa prost ponedeljek za pripravo, potem se je pa začelo. Maturitetni esej in meni v veliko veselje naslov na temo Fizikov pa v malo manjše veselje Cankarjev Kralj na Betajnovi. Naslov je bil še kar simpatičen, še bolj simpatični sta bili nadzorni profesorici, naša razredničarka in pripravnica za nemščino, ki sploh slovensko ne zna; znali pa sta narediti sproščeno vzdušje.
Nekako se mi je zdelo, da bi bilo dobro vključiti kakšen citat, zato sem v zaključku napisala eno Molierovo misel, zraven pa je tako lepo pasal en stavek iz (bivše) Fetalijeve predstavitve, da se nisem mogla upreti. Znašla pa sem se pred dilemo, ali je bolje, da pripišem vir in tvegam, da se ocenjevalec niti približno ne zaveda blogerske skupnosti, ki ga obdaja in mi to šteje v slabo; ali pustim tako, kot je. Misel, brez avtorja. Tudi to se zdi nekako sporno, ampak tako je ostalo. Iskreno upam, da Fetalij ne zameri.
Zdaj čakamo na rezultate, potem bomo pa videli, kako profesorska elita gleda na “blogerska globokoumja”.
Permalink
18.04.08
Kategorija miks ob 16:29 avtor: lola blue
Dejstva, da je Sex on the beach njegov najljubši koktejl, da zjutraj rad malo dlje spi ter da je neprestano oblečen v črno, ima pa tudi rdečo in zeleno majico, so bila včeraj ključnega pomena, da smo se včeraj že v avtu na poti v Ljubljano vse Maksimove oboževalke lahko spravile v pravo razpoloženje za večerni koncert. Poslušanja njegovega starejšega cd-ja sicer ne gre zanemariti, a to na nas ni moglo pripraviti na sam dogodek, saj naj bi Maksim na njem predstavil svoj novi CD Pure. Ta, ki se mi pravkar vrti v ozadju.
To, da se obnašamo letom primerno (ali pa tudi ne) in kamorkoli gremo, s seboj prinašamo svojo norčavost, sicer štejem za dobro; a z mojimi tremi sopotnicami smo že na Celovški pozabile prav na vso ‘kulturnost’ in stoječ pred semaforjem z očitnim navdušenjem opazovale črno limuzino na desni. Med razmišljanjem, ali bi na listek napisale telefonsko in jo pokazale čednemu vozniku, se je odprlo zadnje okno. Razlog je bila po vsej verjetnosti naša pretirana navdušenost, ki sta jo spremljala glasen smeh in kazanje s prstom (nauk dneva: če ti ne vidiš njih, ni nujno, da tudi oni tebe ne). “Krono ima!” je bila naša prva opazka, zato smo zaključile, da nas je najverjetneje opazovala kakšna kraljica, vse skupaj pa je še bolj presunljivo, saj je kasneje še enkrat odprla okno, nam pomahala in nas slikala.
Popolna osramočenost gor ali dol, to ni bil razlog, zaradi katerega smo po samo dveh tednih spet utrudile svoje nožice z maturantskimi čevlji, zato smo prav hitro odhitele do dvorane Grand hotela Union, ki je bila kljub zgodnjemu prihodu že napol polna. Verjetno ste navajeni, da vse prehvalim po dolgem in po čez, a tokrat moram omeniti eno precej očitno napako, kljub temu da pljuvam po svoji bodoči karieri. Ljudje so bili večinoma v večernih oblekah, sam prostor izgleda precej slavnostno, pred vhodom pa sta stala dva fanta, oblečena v nekakšne modre kostume in propagirala neko kremo. Vsak je dobil en vzorček in lahko si predstavljate, da ženska v dolgi črni obleki ne izgleda preveč fajn, ko po dvorani prenaša nek zastonj vzorček.
Vse hudo je oproščeno, publika je bila priložnosti primerno zanimivo oblečena, kameram smo se z velikimi težavami sicer spretno izogibali, te pa so tako ali tako lovile tiste malo bolj znane. Drago Kos in ena novinarka, za katero ne vem niti, ali je s PopTV-ja ali nacionalke, pa sta edina, ki ju je moje sokolje oko prepoznalo.
Da končno preidem k bistvu, Maksim, črnolaso utelešenje hrvaškega temperamenta, je ob prihodu na oder z dvignjeno glavo in zamišljenim pogledom sicer izgledal le kot človek (pre)velikega ega, a je v uri in pol preigravanja tako novih kot tudi že slišanih skladb dokazal, da lahko napolni dvorano, pa ne le dobesedno. Napolni jo s svojimi čustvi in doživeto interpretacijo. Delo svojih prstov je dopolnil s tako dramatično raznolikimi izrazi na obrazu, da sem šele ob opazovanju dojela, kaj pravzaprav slišim. Glasba očitno šele ob živi interpretaciji dobi pravi pomen.
Priznam, da sem nagnjena k pretiravanju, a na koncu skoraj moram dodati pripombo o stvari, ki me je popolnoma spravila ob živce. Vsem ljudem s piskajočimi nosovi namreč sporočam, da so na klavirskem koncertu strašno moteči. Sicer povsem prijetno dekle na moji levi je na vsaki dve sekundi, na vsake tri akorde, ali kakorkoli se na koncertu že meri čas, prav piskajoče izdihnilo. Ni mi jasno, ali se tega zaveda ali ne, ampak le moji izjemni možnosti zadrževanja se lahko zahvali, da sem ji namenila le nekaj grdih pogledov in je nisem glasno nadrla in ji v glavo zabrisala robčka. Pač, moteče je; če sem prišla poslušat Maksima, bi rada poslušala to, ne pa visoke tone njenega dihanja.
Ampak piskanje je pozabljeno, Maksim je fenomenalen in tak mi bo ostal v spominu. Vse do naslednjega koncerta, kjer se vsekakor spet vidimo.
Permalink
08.04.08
Kategorija miks ob 14:36 avtor: lola blue
Uraden zaključek srednje šole, nepozabno doživetje za nekatere in prav hitro pozabljen dogodek za nesrečneže, ki so noč preživeli objemajoč straniščno školjko ali za prvim drevesom. Konec koncev so to najbolj pogoste oznake maturantskih plesov, v mojem primeru pa bi lahko dodala samo še super, fajn, skorajda popolno.
Maturantski ples je v celoti gledano ena zadnjih skupnih zabav, na katero se vsaj zadnje dni, če že ne mesece, eni bolj in drugi manj navdušeno pripravljamo. Vse te oblekice, frizure in make-up so bili v bistvu stvar, ki sem se je najbolj veselila, ker nisem upala pričakovati, da bo sam ples res tako uspel. Tako sem komaj čakala nedeljo, ko me bodo malo skravžljali, naredili tako dolgo pričakovani smokey eyes, pa seveda obleka. Ki sicer niti slučajno ni moj stil, ampak sem se je ravno zato tako veselila. Nekaj drugačnega, na kar v normalnih okoliščinah niti pomislila ne bi. S sestro sva razmišljali, kako bi moj celoten izgled komentirala Irena in prišli do zaključka, da bi se ji obleka verjetno zdela preveč shiny, ampak make-upa pa ne bi mogla preveč skritizirati.
Vseh vtisov je daleč preveč, da bi lahko vse stlačila v dolžino, ki jo še presenete, zato sledi le par tistih, ki izstopajo in so obenem primerni za javnost. Voditelj Janko Petrovec je bil v nasprotju s pričakovanji povsem znosen, sploh mi je bil všeč, ker je bil razen nujnega večinoma tiho in nas prepustil plesu. Nino Kozlevčar je bil eden izmed razlogov, da smo tako dolgo vztrajale na plesišču, med odmorom pa sem se skoraj zaletela vanj pred straniščem in presenečeno ugotovila, da je manjši od mene, a v živo še bolj prisrčen, kot po televiziji. Če ne bi bila tako šokirana, bi se odzvala prigovarjanju sošolke in ga pocukala za rokav, tako pa je le oddirjal mimo. Violeta Tomič pa bi morala korenito spremeniti svojo točko, ker s starimi forami v stilu Manj se učiš, več znaš, niti slučajno ni več zabavna.
Plesni nastopi niso bili pretirano pretresljivi, celoten vtis pa so izboljšale nekatere profesorice, ki so pri svojih govorih pokazale nekaj izvirnosti. Tista, ki je v stilu s svojim razredom zarepala, si zasluži javno pohvalo, naša se je po plesišču kar zapeljala s kolesom, ki smo ji ga podarili in pri tem ne smemo pozabiti, da je bila v večerni obleki in visokih petah! “In naj bo sila z vami!” je bil pa zaključek ene izmed profesoric, ki je sprožil smeh presenetljivo majhnega števila gledalcev. Sicer niti slučajno nisem oboževalka Vojne zvezd, ampak take izreke pa skoraj štejem k splošni izobrazbi. Predstavitve razredov so se mi zdele nadpovprečno dobre, najboljša pa je seveda bila naša, ki je, sploh glede na to, da je bila narejena v zadnjih dveh dnevih, izpadla fenomenalno. V skladu z dejanskim dogajanjem se je filmček zaključil z dramatičnim pretepom in našimi obrazi, polnimi podpludb.
Še ena izmed najnujnejših omembe vrednih stvari - obleke. Presenetljivo niso prevladovale črne, tiste pa, ki so bile, so bile po pričakovanju še najbolj elegantne. Največ je bilo vijoličnih in zelenih, česar pa vsaj jaz nisem pričakovala. Potem je tu še par grozljivo izstopajočih frizur in je to to.
Tipično slovensko se je cela dvorana pognala v boj, ko so pripeljali hrano, ki je bila sicer takega boja vredna, a še vseeno izpade smešno, ko vidiš tako prerivajočo se množico. Konec koncev pa za ceno, ki smo jo plačali, mora tudi hrana biti izvrsta in glede na količino, se mi je zdela super. Tudi tortice si zaslužijo pohvalo.
Četvorka ob polnoči je hitro minila, ostali plesi so bolj ostali v spominu, najbolj prijetno pa je bilo, ko smo zaključili s polko, sirtakijem, fokstrotom in valčkom ter se končno znebili slavnostnega imidža in se preobuli v superge. Uf, res odleže, sploh po tem, ko se najprej zgroziš nad črnim prstom z mislijo, da krvaviš od bolečin, pa ugotoviš, da so samo čevlji šli ob barvo. Končali smo brez poškodb in padcev.
After party je bil fenomenalen. Če se že pri izbiri obleke ne, se pa vsaj tu splača biti taka suhica, kot sem. Finančno seveda. Z varnostniki, ki dekletom ne pregledujejo torbic in fanti, ki ti v roke kar potiskajo kozarce, se skozi noč povsem enostavno pride brez večjega opustošenja denarnice. Ogromno je bilo plesa in smeha, večino debat sem že pozabila, če že ne to, pa vsaj pomešala, s kom so potekale. Pomešala sem tudi večino soplesalcev, par pa mi jih je vsekakor ostalo v izjemno lepem spominu. Samo enkrat smo mladi, predvsem pa je maturanc samo eden. Sam pa se moraš odločiti, ali ga boš preživel lepo. Par parčkov, ki so polovico afterja presedeli s kislim obrazom in potem odšli, se mi sicer smili, a verjetno že sami vejo, kaj jim paše.
Zaključili smo s pretepom z varnostniki, zaradi katerega smo potem eno uro stali pred gospodarskim razstaviščem na dežju in s petjem zabavali namršene Ljubljančane, zabavno vožnjo z avtobusom in after after partyjem v Kranju. Še malo smo plesali in peli, zdelo se nam je, da se spodobi, da gremo še v našo gimnazijo nekaj zapet, potem pa sem se počasi odpravila proti domu.
Pa še slikce, podobno kot Nika, vam bom tudi jaz nalimala le par linkov, ker domačih slik še lep čas ne bo. Posameznih slik žal ni, zato objavljam brez dovoljenja. Če ne vejo za blog, jih tudi tega ne morem vprašati. Prva s sošolcem in druga s sošolko. Ne morem se upreti, še cvet gimnazijske lepote.
Permalink
10.03.08
Kategorija miks ob 20:40 avtor: lola blue
Nekako pet do šest ur po posegu je učinek injekcije popustil, tako zdaj lahko delim svojo izkušnjo o pljuvanju krvi, ležanju z glavo navzdol in motorično nesposobni desni polovici obraza.
Dan mučencev sem primerno proslavila in se znebila enega izmed postrani rastočih modrostnih zob.
Kot prvo me je spoštovani zobozdravnik takoj ob prihodu šokiral, ko mi je povedal, da sploh ne ve, zakaj sem prišla. Če me ne pošilja ortodont, katerega pač nimam, in če z zobom nimam težav, potem nima smisla, da ga izpulijo. In to mi povejo danes.
Ob prav zabavnem opravljanju zobozdravnika in dveh simpatičnih sester je cel poseg minil v desetih minutah; dve injekciji, prerežeš dlesen, jo umakneš in izrežeš zob. No big deal, in ko sem mislila, da smo šele dobro začeli, so me poslali ven. V roke so mi še potisnili kuli in nek papir za podpisat, tu pa se moj spomin skorajda prekine. Stvar je taka, da se mi v zdravstvenih ustanovah rado vrti, sploh če v kotu opazim merilno posodo s 7,5 dl krvave vode. Ni prijeten pogled, sploh če veš, da je zadeva prišla iz tvojih ust.
Torej, papir sem podpisala, sestri sem zatrdila, da zoba res nočem vzeti s seboj in naj ga kar imajo, potem pa sem prav ponižno sklonila glavo, se nazaj usedla in jim sporočila, naj me 10 minut pustijo pri miru, da se malo uležem. A man’s gotta do, what a man’s gotta do.
Vsem morebitnim bodočim sotrpinom sporočam, da sploh ni tako hudo, prav nasprotno! Uro po posegu izpadeš pravi frajer, ko popolnoma brez bolečin pljuvaš kri kot kakšen ranjen boksar. Učinka botoksa na ustnicah mi verjetno ni treba omenjati. Razmišljam o ruvanju zoba dan pred maturancem. Niti make-upa ne bom potrebovala. Naravno rdeče ustnice in zardela lička, samo nasmeh je čudno kriv, govor ni razumljiv, ob pitju pa se rado zgodi, da se malo poliješ.
Konec koncev pa, sem omenila teden dni dopusta in vse tablete, ki jih lahko pojem? 
Permalink
